
61. Dan emigranta je potekal 6. januarja v čedajškem gledališču “Ristori”. Priredila sta ga Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza pod pokroviteljstvom občine Čedad. V imenu Slovencev iz Benečije, Rezije in Kanalske doline je govorila profesorica, katehetinja in pesnica Anita Bergnach. Drugi govornik je bil programski vodja EPK Nova Gorica-Gorica Stojan Pelko. Pozdrave sta prinesli čedajška županja Daniela Bernardi in državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. V kulturnem programu so nastopili vokalna skupina dvojezične šole in duo “Gushi”. Beneško gledališče je premierno uprizorilo komedijo z naslovom “Oštarica”, ki jo je v beneško slovenščino iz komedije “Krčmarica” avstrijskega avtorja Petra Turrinija prevedla Marina Cernetig. Pod režijo Gregorja Geča so recitirali Andrea Trusgnach, Niccolò Sibau, Erika Balus, Anna Bernich, Ljuba Crainich, Igor Cerno in Ivan Blasutto.
V nadaljevanju govor Anite Bergnach.
Pozdravljeni vsi prisotni na Dnevu emigranta, ki nam prikliče v spomin tiste, ki so iz raznoraznih razlogov morali zapustiti rodno zemljo in oditi v svet.
Prav je, da se vprašamo, kaj nam danes pomeni izraz domovina ali rodna zemlja in kakšna čustva vzbuja v nas. Zakaj vsak človek čuti potrebo po pripadnosti in navezanosti na domovino? V raznih jezikih narodov ta beseda zveni drugače, a vsi jo dojemamo na isti način: ne moremo živeti brez domovine. Obstajati mora, pa čeprav le v domišljiji, hrepeneti moramo po njej, da duhovno preživimo. V tej besedi se skriva nekaj neumrljivega, večnega in svetega kot tudi v besedah mati in materni jezik.
Te nedotakljive vrednote zapolnijo človekovo notranjo praznino in nahranijo dušo. Ko bomo te velike resnice ponotranjili, bomo spoznali, da so razdrobljenost, postavljanje mej in zapiranje vase, škodljive in vodijo v razpad vsake narodne skupnosti.
Nihče od nas ni sam izbral svoje domovine, materinega jezika in z njim povezane kulturne dediščine. Vse to je božji dar, zato moramo te vrednote sprejeti, jih ceniti, paziti, da jih kdo ne oskruni in jih ohraniti kot duhovno bogastvo za bodoče rodove. Tako razmišlja tudi Ivan Trinko v sledečih verzih: “Kje si zemlja rodna, zemlja bedna, mala, ki jo milost božja meni v last je dala?”
Prav je tudi, da ne pozabimo na preteklost in da v bolečih dogodkih poiščemo smisel, oziroma da ugotovimo, kaj smo se od njih naučili, kajti to je prvi pogoj, da bomo znali odpuščati in sprejemati tudi česar si ne pričakujemo. Šele ko bomo odpustili ne le z besedami, ampak tudi s srcem, bomo notranje ozdravili in duhovno dozoreli in gledali bomo na preteklost in sedanjost z drugačnega zornega kota. V sebi bomo začutili dušni mir, ki se bo odražal na vseh ravneh medčloveških odnosov. Ravno v tem je veličina slehernega posameznika, sleherne skupnosti in slehernega naroda.
Sedaj pa si od bliže oglejmo bolj konkretne vsebine o naših dosežkih in o nalogah, ki nas čakajo v bližnji in daljni prihodnosti.
V začetku novega leta in ob koncu božičnih praznikov se vsako leto Slovenci Benečije, Rezije in Kanalske doline srečamo na tej naši največji in najpomembnejši vsakoletni prireditvi, da bi pregledali stanje slovenske narodostne skupnosti v videnski pokrajini in predstavili uspehe, težave in pričakovanja. Vsako leto napolnimo to gledališče in pokažemo, da obstajamo kot skupnost in da kot taka želimo hoditi naprej.
Če pa smo se danes udeležili v tako velikem številu, smo ob začetku praznikov, na božični večer, prav tako napolnili veliko špetrsko župnijsko cerkev in obhajali Božič v materinem jeziku, s slovensko besedo in molitvijo ob mogočnem in občutenem slovenskem petju. Že veliko let je, tako kot Dan emigranta, tudi božična sveta maša v slovenščini v Špetru pomemben trenutek za našo skupnost, saj je dejstvo, da se je slovenska beseda, slovenska duša naših ljudi ohranila skozi težke čase po zaslugi slovenskih duhovnikov. Danes sta od znamenitih Čedermacev ostala le še dva, msgr. Marino Qualizza in g. Božo Zuanella. Junija letos bosta obhajala biserno mašo, 60-letnico duhovniškega posvečenja in prav bi bilo, da se jima primerno zahvalimo in oddolžimo za ves njun trud in prizadevanje.
Vprašanje verske oskrbe naših ljudi v domačem jeziku je zaskrbljujoče. Zato smo z veseljem prebrali besede novega videnskega nadškofa msgr. Riccarda Lambe. V intervjuju za Dom je povedal, da si želi, da se med bogoslužjem govori v domačih jezikih. Če lahko slovenščina ponosno ob furlanščini in nemščini odmeva ob velikih slovesnostih v videnski stolnici, zakaj ne bi tudi v cerkvah v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini? In če ni na razpolago slovenskih duhovnikov – poudarja nadškof – je treba, da se bodoči duhovniki v semenišču naučijo tudi slovenščine.
Upanje je, da se te napovedi uresničijo in z veseljem pričakujemo msgr. Lambo v Benečiji na srečanju s slovenskimi organizacijami, ki si ga želi že v naslednjih tednih in ob prisotnosti duhovnikov, ki služijo v naših župnijah in tudi županov.
Prav je tudi, da na tem mestu omenim dvojezični verouk v Špietru, preko katerega pripravljamo otroke na prvo sveto obhajilo – letos bo že petič – v slovenščini. To predstavlja za naše otroke dragoceno priložnost tudi z jezikovnega vidika.
In smo pri šolski problematiki. V preteklem letu smo upravičeno ponosno obeležili 40-letnico dvojezične šole. Gre na najuspešnejši projekt, ki ga je naša skupost izpeljala po drugi svetovni vojni in predstavlja pravo prelomnico v zgodovini beneških Slovencev. Šolanje v materinščini je nosilni steber slovenstva naše skupnosti. Zato se veselimo tudi izjemnega uspeha večjezičnega pouka v Kanalski dolini, saj že drugo leto beležimo stoodstotno prijavo in so torej prav vsi šolobvezni otroci na Trbižu in v Ukvah deležni pouka slovenščine. Tu se moramo zahvaliti šolskim ustanovam Republike Slovenije, ki so na spodbudo združenj Blankin in Černet odločilno prispevale k zagotovitvi potrebnega učnega kadra.
K modelu večjezičnega pouka v Kanalski dolini se nagibajo tudi v Terskih dolinah. K celoletnemu pouku slovenščine v tipajskem vrtcu in osnovni šoli, ki ga že več let zagotavlja združenje Blankin in vsakoletnemu tečaju slovenščine na Njivici so se v lanskem šolskem letu začele in se v letošnjem nadaljujejo ure slovenščine tudi v vrtcih in osnovnih šolah v Fojdi in Ahtnu. Poudariti je treba, da je tudi v teh šolah prijava k pouku slovenščine stoodstotna, kar je močno razširilo krog učencev, ki v videnski pokrajini pridejo v stik s slovenščino. Pri tem gre omeniti tudi dejavnosti v slovenščini za otroke, ki že 11. šolsko leto potekajo v Vidnu.
Da zanimanje za slovenski jezik in kulturo pri novih generacijah rase, je dejstvo. A je dejstvo tudi, da se nadaljuje demografska zima. Huda je vsepovsod, a še posebej kaže zobe v naših krajih. Zgovorno je, da so med petimi občinami v Furlaniji Julijski krajini, kjer ni otrok do treh let, kar tri iz Benečije, sicer Dreka, Sauodnja in Sriednje.
Dramatično demografsko stanje v naših dolinah ni skrivnost, saj je emigracija izpraznila domače vasi takoj po drugi svetovni vojni in se trend nadaljuje do današnjih dni. Medtem ko so nekateri v preteklosti označevali zapuščanje rojstnih vasi kot izbiro med možnimi opcijami in zanikali, da so bile povojne gospodarske in socialne politične izbire v Benečiji nekako v podporo asimilacijskim procesom, danes so si vsi enotni, da je v naših krajih treba vzpodbuditi razvoj tudi za ohranjanje slovenske identitete. Brez ljudi ne bo niti slovenskega jezika in kulture.
Ni naključje, torej, da se je najobetavnejši razvojni projekt za Benečijo in Rezijo rodil pri Inštitutu za slovensko kuturo s finančno podporo iz sredstev zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Gre za projekt o kulturnem turizmu, ki je pod vodstvom mlade ekipe v kratkem času pokazal ogromen potencial in že obrodil pozitvne sadove na terenu. Potrebno je torej, da ga močno podpreta, politično in tudi finančno, avtonomna dežela Furlanija Julijska krajina in Republika Slovenija.
Vsi se moramo zavedati, da je sodelovanje s Slovenijo, za Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino življenjskega pomena ne le na jezikovnem in kulturnem področju. Pospešiti je treba v prvi vrsti čezmejno sodelovanje s Posočjem, ki je naše naravno zalednje v Sloveniji. Veliko županov je mnenja, da bi bila najboljša rešitev ustanovitev Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, sicer po vzorcu EZTS-ja med Gorico, Novo Gorico in Šempetrom. Vajeti bi lahko na italijanski strani prevzela Skupnost gorskega območja Nadiža in Ter. Debata je zaživela še posebej po nedavnem obisku predsednice Republike Slovenije, Nataše Pirc Musar, v Špietru. Pozitivno so se odzvali župani zgornjega Posočja. Potrebno je, da hitro sedejo za skupno mizo in načrtujejo naslednje korake. Svoj doprinos lahko da tudi slovenska manjšina v Italiji.
Tudi zahtevo po defiskalizaciji, ki jo je predlagal predsednik skupnosti gorskega območja Nadiža in Ter, Antonio Comugnaro, je treba vzeti resno, saj, kakor jo je sam predlagatelj utemeljil, ni zahteva po privilegijih, ampak poplačilo krivic, ki so bile storjene Benečanom.
Na koncu bi rada še poudarila, da je potrebno, da gledamo na prehojeno pot s ponosom, da nam bodo doseženi rezultati v spodbudo in da nas bodo bodrili v premagovanju navidezno nepremagljivih ovir, ki v resnici niso ovire, ampak priložnosti, da dokažemo sebi in drugim svojo trdoživost, vztrajnost in pripravljenost na nove podvige.
Nel giorno dell’Epifania, nel teatro “Ristori” a Cividale, ha avuto luogo la 61ª edizione del “Dan emigranta”, la più grande e più importante manifestazione degli sloveni di Benecia, Resia e Valcanale, nella quale si fa il punto della situazione della minoranza slovena in provincia di Udine, presentandone i successi, le difficoltà e le attese. La organizzano la Confederazione delle organizzazioni slovene (Sso) e l’Unione economico-culturale slovena (Skgz) sotto il patrocinio del Comune di Cividale. A nome delle organizzazioni slovene ha parlato Anita Bergnach dell’associazione “don Eugenio Blanchini”. Sono intervenuti anche la sindaca di Cividale, Daniela Bernardi, la segretaria di Stato per gli Sloveni nel mondo, Vesna Humar, e Stojan Pelko del comitato organizzatore di “Nova Gorica-Gorizia 2024”. Hanno cantato il gruppo vocale della scuola bilingue e il duo “Gushi”. La compagnia teatrale della Benecia ha portato in scena la commedia “Oštarica”, versione in dialetto sloveno beneciano di “Die Wirtin” del drammaturgo austriaco Peter Turrini. Pubblichiamo, di seguito, il discorso di Anita Bergnach.
Un saluto a tutti voi presenti al Dan emigranta, appuntamento che ci porta a ricordare coloro che, per diversi motivi, hanno dovuto lasciare la terra natia e andare nel mondo.
È bene che ci chiediamo che significato ha per noi la definizione di patria o terra natia e quali sentimenti suscita in noi. Perché ogni persona sente il bisogno di appartenere e di essere legato a una patria? Nelle varie lingue dei popoli questa parola ha un suono diverso, eppure tutti la viviamo allo stesso modo: non possiamo vivere senza patria. Deve esistere, anche se solo nella fantasia, dobbiamo desiderarla per poter sopravvivere spiritualmente. In questa parola si nasconde qualcosa di immortale, di eterno e sacro come nelle parole madre e lingua materna.
Questi valori intoccabili riempiono il vuoto interiore della persona e sfamano l’anima. Quando interiorizzeremo queste grandi verità, potremo riconoscere che la frammentazione, l’innalzamento di confini e la chiusura in se stessi sono nocivi e portano al crollo di ogni comunità nazionale.
Nessuno di noi ha potuto scegliere autonomamente la propria patria né la lingua materna e con essa il patrimonio culturale. Tutto questo è dono divino, perciò dobbiamo accogliere questi valori, apprezzarli, preservarli di fronte ai tentativi di profanazione e conservarli quale ricchezza spirituale per le future generazioni. Così lo affermava anche Ivan Trinko nei seguenti versi: “Dove sei terra natia, terra povera, piccola, affidatami in proprietà dalla grazia divina?”.
È bene anche non dimenticare il passato e trovare il senso degli accadimenti dolorosi, cioè di accertare cosa da essi abbiamo appreso, perché è questa la prima condizione che ci permette di perdonare e accogliere anche ciò che non ci aspettiamo. Solo quando perdoneremo, non solo a parole ma anche col cuore, saremo guariti interiormente e cresciuti spiritualmente; potremo così guardare al passato e al presente da un’altra prospettiva. Sentiremo in noi la pace dell’anima ed essa si manifesterà nei rapporti interpersonali a ogni livello. E proprio in questo sta la grandezza di ogni individuo, di ogni comunità e di ogni popolo.
Guardiamo ora da vicino i risultati concreti del nostro lavoro e dei compiti che ci attendono nel breve e lungo termine.
Al principio di ogni nuovo anno e alla fine delle festività natalizie noi sloveni di Benecia, Resia e Valcanale ci ritroviamo a questa nostra più grande e più importante manifestazione per fare il punto della situazione della comunità slovena in provincia di Udine, presentandone i successi, le difficoltà e le attese. Ogni anno riempiamo questo teatro e dimostriamo di esistere come comunità e la volontà di camminare in quanto tale.
Se oggi siamo qui così numerosi, così pure all’inizio delle feste, nella notte santa, abbiamo riempito la grande chiesa parrocchiale di San Pietro al Natisone per celebrare il Natale nella nostra lingua materna, ascoltando la Parola, pregando e cantando, con trasporto e solennità, in sloveno. Già da tanti anni la santa messa di Natale in sloveno a San Pietro al Natisone è, alla pari del Dan emigranta, un momento importante per la nostra comunità; è un fatto inconfutabile che la lingua slovena e l’anima slovena della nostra gente si siano conservate lungo tempi difficili per merito dei sacerdoti sloveni. Di essi ne sono restati solo due, mons. Marino Qualizza e don Natalino Zuanella. A giugno di quest’anno celebreranno la messa di diamante, il 60° dell’ordinazione sacerdotale, e sarebbe giusto ringraziarli e rendere loro onore per tutto il loro impegno nei nostri confronti.
La questione del servizio pastorale nella lingua della nostra gente preoccupa. Perciò abbiamo accolto con piacere le parole del nuovo arcivescovo di Udine, mons. Riccardo Lamba, che nell’intervista al Dom ha espresso l’auspicio che nelle celebrazioni si usino le lingue locali. Se lo sloveno, assieme al friulano e al tedesco, orgogliosamente risuona in cattedrale a Udine nelle grandi celebrazioni, perché non dovrebbe essere così anche nelle chiese di Benecia, Resia e Valcanale? E se non abbiamo a disposizione sacerdoti sloveni – ha aggiunto l’arcivescovo – bisogna che i futuri sacerdoti in seminario imparino anche lo sloveno. Speriamo che questi auspici si avverino e con gioia attendiamo mons. Lamba in Benecia per l’incontro con le organizzazioni slovene, che ha detto di voler programmare già nelle prossime settimane alla presenza dei sacerdoti in servizio nelle nostre parrocchie e anche dei sindaci.
Ed è giusto ricordare qui il catechismo bilingue a San Pietro al Natisone, attraverso il quale prepariamo i bambini alla prima comunione in sloveno. Quest’anno sarà già la quinta volta. È una preziosa opportunità per i nostri bambini anche dal punto di vista linguistico.
Veniamo al tema della scuola. Nell’anno appena concluso abbiamo ricordato con giustificato orgoglio i 40 anni della scuola bilingue. Si tratta del progetto di maggior successo della nostra comunità dopo la seconda guerra mondiale e rappresenta una svolta nella storia degli sloveni della Benecia. L’istruzione nella lingua materna è l’architrave per l’identità della nostra comunità. Perciò siamo molto contenti anche dell’eccezionale successo dell’insegnamento plurilingue in Valcanale, dato che per il secondo anno registra il cento per cento di adesioni; quindi tutti gli allievi delle scuole dell’obbligo a Tarvisio e Ugovizza imparano lo sloveno. Qui dobbiamo ringraziare le istituzioni scolastiche della Repubblica di Slovenia che, sollecitate dalle associazioni don Blanchini e don Cernet hanno contribuito in maniera decisiva ad assicurare il personale docente.
Al modello di insegnamento plurilingue della Valcanale guardano con interesse anche nelle Valli del Torre. All’insegnamento lungo tutto l’anno scolastico dello sloveno nella scuola dell’infanzia e primaria di Taipana, che è da più anni garantito dall’associazione don Blanchini, e all’annuale corso di sloveno a Vedronza, si sono aggiunte nello scorso anno scolastico, e proseguono nell’attuale, le ore di sloveno nelle scuole dell’infanzia e primarie di Faedis e Attimis. Va sottolineato che anche in quelle scuole l’adesione all’insegnamento dello sloveno è totale, il che ha ampliato di molto la cerchia degli alunni che in provincia di Udine sono a contatto con la lingua slovena. E vanno ricordate pure le attività in sloveno per bambini a Udine, giunte all’11° anno scolastico.
Che presso le nuove generazioni l’interesse per lingua e cultura slovene cresca è un fatto assodato. Non conosce fine, tuttavia, l’inverno demografico. Il deficit di nascite è pesante dappertutto, ma si fa sentire in modo particolare nei nostri territori. Eloquente è il dato che, tra i cinque comuni del Friuli Venezia Giulia senza bambini fino ai tre anni d’età, ce ne siano ben tre della Benecia; nel concreto Drenchia, Savogna e Stregna.
La drammatica situazione demografica delle nostre valli non è un segreto, dato che l’emigrazione ha svuotato i paesi subito dopo la seconda guerra mondiale e il trend negativo continua anche al giorno d’oggi. E se un tempo alcuni definivano l’abbandono della terra natia come scelta tra più opportunità e negavano che le politiche economiche e sociali attuate in Benecia nel secondo dopoguerra favorissero i processi di assimilazione, oggi tutti concordano sulla necessità di sollecitare lo sviluppo anche per tutelare l’identità slovena. Senza abitanti non ci saranno nemmeno lingua e cultura slovene. Non è un caso, dunque, che il più promettente progetto di sviluppo per Benecia e Resia sia nato nell’ambito dell’Istituto per la cultura slovena con il sostegno dei fondi derivanti dalla legge di tutela della minoranza slovena. Si tratta del progetto di turismo culturale che, portato avanti da una giovane equipe, in breve tempo ha dimostrato un grandioso potenziale e ha già dato frutti positivi sul territorio. È necessario, quindi, che il progetto sia fortemente sostenuto, politicamente e finanziariamente, dalla Regione autonoma Friuli Venezia Giulia e dalla Repubblica di Slovenia.
Tutti dobbiamo renderci conto che la collaborazione con la Slovenia è di importanza vitale per Benecia, Resia e Valcanale non solo in campo linguistico e culturale. In primo luogo è necessario accelerare la cooperazione transfrontaliera con la Valle dell’Isonzo, che rappresenta il nostro naturale entroterra in Slovenia. Molti sindaci sono dell’idea che il migliore strumento sia l’istituzione di un Gruppo europeo di cooperazione territoriale sul modello del Gect di Gorizia, Nova Gorica e Šempeter. Il dibattito su questo tema ha avuto particolare impulso dalla recente visita della presidente della Repubblica di Slovenia, Nataša Pirc Musar, a San Pietro al Natisone. Positivamente si sono espressi anche i sindaci dell’alto Posočje. È necessario, allora, far partire un tavolo per concordare i passi da compiere. Un contributo può darlo anche la minoranza slovena in Italia.
Pure la richiesta di defiscalizzazione proposta dal presidente della Comunità di montagna del Natisone e Torre, Antonio Comugnaro, va presa sul serio, perché, come spiegato dallo stesso proponente, non è richiesta di privilegi, ma di risarcimento per i torti subiti dai Beneciani.
Al termine vorrei sottolineare che dobbiamo guardare con orgoglio al cammino che abbiamo compiuto, in modo che i traguardi raggiunti siano di stimolo e sprone per superare quegli ostacoli che ci possono sembrare insormontabili, ma che in realtà non sono tali, bensì occasioni per dimostrare a noi stessi e agli altri la nostra tenacia e la nostra perseveranza, di essere pronti a nuovi successi.









