Odkar so lieta 2021 odparli Pot 44 votivnih cierkvic v Benečiji, so cierkva in cierkvice v Nediških dolinah in Idarski dolini ratale zlo popularne in se od njih puno guori in piše. Kajšan krat se braucam in obiskovaucam dajejo tudi nepopune in celuo zgrešene zgodovinske informacije. Zatuo so še buj dragocene bukvaca Sosedenjske cerkve v Benečiji/Le chiese vicinali in Benecia, ki jih je napisu Giorgio Banchig in izdau Inštitut za slovensko kulturo. Predstavili so jih 22. obrila v slovenskem kulturnerm domu v Špietru. Z avtorjem se je pogovarjala Živa Gruden.
Že iz naslova bukvac izvemo, de so beneške cierkva sosedenjske (vicinali po italijansko) in ne votivne, kier so zanje skarbieli družinski gaspodarji zbrani na sosiednjah. Pa tudi de jih je v nediški, sauonski, rečanski, arbeški in idarski dolini kar 61 »na teritoriju, ki obsega malo vič ku 203 kvadratnih kilometru (adna vsake 3,3 kvadratne kilometre); tako gostoto – poudarja Banchig – težkuo najdemo na drugih kumetuskih in goratih območijh, takuo v Furlaniji ku v sosiednjih regijah.« Zlo veliko število za takuo majhano skupnost, ki je štiela kakih 5-6 tavžint ljudi.
»Lahko tardimo, de sta bla 15. in 16. stuolietje za našo Benečijo prava renesansa, se prave cajt rasti in poživitve kulturnega življenja ter šeritve umetniških stilu, ki so parhajali iz Slovenije in drugih dežel na drugi strani Alp,« je že v zgodovini Benečije napisu Banchig.
»Od druge polovice 15. stuolietja naprej – je arzluožu – je bluo po naših dolinah in gorah odpartih vič kantierju: naši ljudje so dali prezidat njih majhane cierkve, ki so ble v romanskem stilu, so jih dali oliepšat in za tuole nardit so poklicali slovenske umetnike, ki so guoril’ in zastopil’ ne le jezik ljudi ampa tudi pamet, preference in senzibilnost, ki seviede so bli podobni v vsieh slovenskih deželah. Stil telih mojstru je biu poznogotski, ki se je razšieru v Benečiji, v Sloveniji in še v drugih krajih, kàr je bla renesansa v Italiji že začela in parnesla nove stile, ki so se skliceval’ na klasični sviet. Gotski stil je začeu v Franciji v drugi polovici 12. stuolietja in se je od tam razšieru po cieli Evropi do Italije. Tle k nam je paršu v 15. stuolietju in cierkve v telem stilu so zidali do parve polovice 16. stuolietja. V nekaterih cierkvah je bluo telo dielo zlo potriebno, kier je močan potres lieta 1511 napravu velike škode starim romanskim cierkvam.« Mojstri, ki so cierkva zazidal’, al’ prerunal’, al’ oliepšal’, so bli Slovenci z Gorenjske in Soške doline. Narbuj poznan predstavnik poznogotike v Nediških dolinah je biu mojster Andrej iz Škofje Loke. V Benečijo je paršu verjetno na povabilu njega vaščana g. Klementa Naistotha, ki je biu famoštar v Špietru. Drug mojstar, ki je paršu v Benečijo na povabilu g. Naistotha, je biu Gašpar iz Tolmina.
Tele cierkve pričajo, kakuo tesne so ble povezave med Benečijo, Soško dolino in ostalo Slovenijo, še posebe z Gorenjsko. Slovenski mojstri so hodili v Benečijo, kjer so se ušafali med svojimi ljudmi. Zatuo božji hrami izražajo ob globoki vieri tudi dejstvo, de Benečija parpada slovenskemu svietu. In tudi tuole se v zadnjih cajtah kar se more parkriva.

Da quando nel 2021 è stato inaugurato il Cammino delle 44 chiesette votive in Benecia, delle chiese delle Valli del Natisone e dello Judrio si parla davvero molto, a volte presentando a lettori e visitatori informazioni incomplete, se non errate. Quindi è tanto più prezioso il libretto «Sosedenjske cerkve v Benečiji/Le chiese vicinali in Benecia», scritto da Giorgio Banchig e pubblicato dall’Istituto per la cultura slovena-Inštitut za slovensko kulturo. L’agile volume è stato presentato martedì, 22 aprile, allo Slovenski kulturni dom di San Pietro al Natisone/Špietar. A parlare con l’autore è stata Živa Gruden.
Già il titolo del libro presenta un’informazione importante, notando che le chiesette sono «vicinali» e non «votive». Di loro, infatti, si occupavano i capifamiglia riuniti nelle vicinie. Un altro dato significativo è che nelle Valli del Natisone, di Savogna, del Cosizza, dell’Erbezzo e dello Judrio di chiesette ne sorgono 61. Su un territorio di circa 203 chilometri quadrati, quindi, ne troviamo una ogni 3,3 chilometri quadrati circa, quale espressione di una popolazione di appena 5.000-6.000 abitanti.
Tra il XV e il XVI secolo la Benecia ha conosciuto una sorta di rinascita culturale, vedendo lo stile tardogotico giungere a ristrutturare le locali chiese vicinali, che prima erano in stile romanico. Il gotico aveva iniziato a diffondersi dalla Francia alla fine del XII secolo, ma in Benecia è arrivato nel XV secolo, quando in Italia già sbocciava il rinascimento. In molti casi la ristrutturazione delle chiese, che ha portato all’aggiunta di varie decorazioni e bellissimi affreschi, è stata anche un’opera necessaria a seguito del forte terremoto del 1511 in Friuli.
Per queste ristrutturazioni sono giunti in zona mastri ed artisti di lingua slovena. Agevolati dal parlare la stessa lingua della popolazione locale, hanno potuto anche comprenderne meglio gusti e sensibilità. Tra i nomi più noti ricordiamo Andrej da Škofja Loka e Gašper da Tolmin, giunti entrambi su probabile richiesta di don Klement Naistoth, che è stato parroco a San Pietro al Natisone. Anche lui era originario di Škofja Loka.
Le chiese vicinali rappresentano una testimonianza concreta della forte fede cristiana dei beneciani nei secoli ma anche dell’appartenenza della zona allo spazio culturale sloveno. I mastri di lingua slovena sono giunti anche in Benecia perché lì si trovavano tra la propria gente, che aveva legami con la Gorenjska, il Posočje e tutta l’ampia zona in cui si parla sloveno.









