V saboto 26. obrila bo ob 11. uri u cierkvi Svetega Duha na Varhu, v podbunieškim kamunu, sveta maša ob 25. oblietnici smarti (18. obrila 1989) pre Maria Laurenciga, svetega beneškega duhovnika, ki je biu med ustanovitelji Doma. Pre Mario se je rodiu 21. novemberja lieta 1908 v Ložanjovi družini par Pulerjih. V sarcu je začutu božji poklic za duhounika skuoze zgled klerika Antona Dorbolò z Varha, ki je mlad umaru. Dvie liet na dugim sta se tata in mama uperjala njegovi volji, de bi šu u seminar, zauojo ubuoštva, ki je bluo par hiši. Lieta 1922 reči so se zbuojšale in se je pre Mariu posrečilo, de je stopu u videnski seminar, star 14. liet. Izpite za sprejem mu jih je napravu po slovensko msgr. Ivan Trinko. 8. luja lieta 1934 je parjeu mašniško posvečenje. 15. luja je molu parvo sv. mašo na odprtem, pred staro cierkvjo Sv. Duha. Na podobico je zapisu: »Vsega sem zmožen s pomočjo Tistega, ki mi pomaga: Boga«. S takim prepričanjem je pre Mario sparjeu 10. vošta, lieta 1934, dekret za vikarja par Svetem Štuoblanku. Zvestuo je služu svojim faranam in zvestuo in radodarno pomagu tudi drugim faram. Od lieta 1980 si je pre Mario uzeu na ramana tudi dreško faro par Mariji Devici. Biu je dobar pridgar in žartvovalen, nimar na razpolago vsiem ljudem. Vsierod, kjer je nastopu, si je s svojo dobrotljivostjo, z odkritosrčno ljubeznivostjo in potarpežljivostjo zaljubu ljudem. Če so ga vsi želieli za svojega duhounika, pre Mario ankul nie mislu in si upu zapustiti svojih parvih učič Štuoblanske fare in tam je ostu dušni pastier skor 55 liet. Druga svetovna vojska je zajela na parvi varsti pre Maria. Zaplenili so mu faruž in je puno cajta muoru biti cele dneve par cierkvi in si skuhat kajšan kompier, za preživiet. Vserode je hodu, vedno v smartni nevarnosti, za pomagat judem in jim dajat kuražo, pogum. Skarbeu je za podkopat vse martve, naj so bli Italijani, Jugoslovani ali Niemci. Po vojski je skarbeu, de bi pejali njih kosti na rodne britofe. Po vojski, de bi pomagu ljudem, ki so bli brez diela in za- služka, je napravu kantierje diela. Z njimi je napravu ciesto do Štuoblanske cierkve, zazidu par faružu hram za farane, ciesto do Pacuha, v Skale, v Zavart, akvedot par Peternielu, ciesto k cierkvi par Devici Mariji. Opravlju je tudi kamunske kantierje. Biu je puno liet sekretar organizacije »Coltivatori diretti« v dreškim kamunu. Skarbeu je, za zadobit penzijon vsiem judem, ne samuo njegove fare, pa tudi drugih vasi. Pre Mario, ki se je rodiu v beneško slovenski kumetuški, kristjanski družini, ki je poznala samuo dielo, molitu in slovenski jezik, je ostu zviest dielu, molitvi in svojemu maternemu jeziku. Lieta 1933 je fašizem prepoviedu slovenski jezik in napravu našim ljudem strašno karvico. Pre Mario pa se nie brigu za to prepuoved. Naprej je po slovensko pridgu, molu, spoviedu in guoriu z ljudmi, v cierkvi in zuna nje. Zatuo 30. otuberja lieta 1934, kàr so bli zbrani sosiednji duhouniki za svete spuovedi ob prazniku svetega Štuoblanka, sta stopnila v njega faruž dva karabinierja in ga odpejala na kve- sturo v Vidan in z njim tudi pre Antona Domenisa, ki je biu famoštar par Devici Mariji v Dreki. Na kvesturi so zagrozili dviem duhounikam, naj ne nucata vič ne v cierkvi ne zuna nje slovenskega jezika, če nečeta priti v nesrečo. Pre Mario pa, ki je imeu na kamunu dobre politične sekretarje, je le naprej pridgu in molu po slovensko, prepričan, de jezik pomaga ohraniti viero. Lieta 1966 je s pomočjo drugih duhouniku začeu izdajat vierski list »Dom« in sodelavu par vsaki kulturni beneško-slovenski manifestaciji, od Dneva Emigranta do Kamenice. Biu je celuo predsednik Beneškega gledališča. Pre Mario je biu prepričan, de nie pruoti Italiji, kduor guori slovenski jezik in skarbi, za ohraniti slovensko kulturno, navade in dušo, ampa tist, ki v imenu Italije, želi uničati naš materni jezik. Dokier so mu moči parpustile, je pre Mario skarbeu, de se Dom okrepi in arzšieri po Benečiji in med našimi emigranti po svietu. Biu je parsoten par vsaki slovenski manifestaciji; dajau je kuražo vsiem tistim, ki so dielali, de se ohrane slovenska kultura v naših dolinah. Tud kàr je oboleu in so mu moči parmankale, je biu nimar veseu, če je kajšan šu k njemu na obisk v tist faruž, v katerim je preživeu celuo suojo duhovniško življenje. Ob zlati maši lieta 1984 je odklonu imenovanje za monsinjorja, kier je biu pred mašniškim posvečenjem objubu, de na bo sparjeu nobene časti, če mu bo Buog dau preživieti kajšno lieto ku duhovnik, saj so mu bli zdravniki napoviedali kratko življenje. Pismo, ki ga je tekrat pošju videnskemu nadškofu Alfredu Battistiju je zaries pretreslijvo in priča o človieku in duhovniku zaries globoke viere.
Sabato 26 aprile alle ore 11 nella chiesa di Santo Spirito a Spignon sarà celebrata la santa messa in occasione dei 25 anni dalla morte di don Mario Laurencig (18 aprile 1989) fondatore, insieme a Emil Cencig e a Valentin Brirtig, del quindicinale Dom. Laurencig nacque a Puller nel 1908. Fu consacrato sacerdote nel 1934. Lo stesso anno ricevette la nomina di vicario a San Volfango e dal 1980 prese in cura la parrocchia di Drenchia.
