V petek, 19. februarja, so v Žabnicah na dan pred stoletnico rojstva pokojnega župnika Maria Cerneta oživeli spomin nanj. Združenje Don Mario Cernet je organiziralo spominsko prireditev z naslovom »Kanalskodolinski Čedermac«. V farni cerkvi svetega Egidija v Žabnicah so dvojezično somaševali domači župnik monsinjor Dionisio Mateucig, ukovški župnik gospod Mario Gariup, gospod Lovro Peticig in monsinjor Marino Qualizza, ki je o liku Cerneta tudi spregovoril. V petnajstdnevniku Dom je napisal, da je po prvi svetovni vojni veliko beneškoslovenskih duhovnikov službovalo v Kanalski dolini, »tako da je nekako postala druga Benečija.« Omenil je g. Boža Monkara, g. Miho Dorboloja, g. Ivana Gujona, g. Jožefa Simiza, msgr. Zaharijo Succaglio. »Zdaj pa nadaljujeta delo prednikov msgr. Mateucig in gospod Gariup. Oba skrbita, da bi se ohranila krščanska vera v slovenski besedi, četudi to ni lahko. Sam župnik Gariup je živa priča toliko napadov in sovraštva zaradi svoje zvestobe naši veri in kulturi. Zdaj, ko sta že oba obhajala zlato mašo, jima želimo, da jim bo zdravje pomagalo in da se v tem času porodi še kakšen kanalski in beneski duhovnik,« je napisal. Predsednica združenja Cernet Anna Wedam je izpostavila boj pokojnega duhovnika, da bi kot žabniški župnik postal rektor višarskega svetišča, in njegovo slovensko dušo. Domačin Gabriele Moschitz, ki je podpredsednik združenja Cernet, vodja cerkvenega pevskega zbora in občinski svetnik na Trbižu, se je spomnil časov, ko je z gospodom Cernetom župnjišče bilo vsestransko vaško središče. Zdaj župnik biva v drugi stavbi a je potrebno da stari »farovž« ostane srce Žabnic. Mario Cernet je bil iz Čarnega varha v občini Podbonesec. Bil je župnik v Žabnicah in rektor na Višarjah od leta 1962 vse do svoje smrti leta 1984. Potrudil se je za višarsko svetišče, ga olepšal ter si prizadeval, da bi ta ostalo v rokah slovensko govorečih duhovnikov. Za ohranjanje slovenske kulture v Žabnicah se je večkrat pozanimal za raznolike dejavnosti in se je tudi večkrat izpostavil za ohranjanje rabe slovenščine v cerkvenem življenju. Za svojo angažiranost za slovensko kulturo je pogosto doživel neprijetnosti. Proslavo ob stoletnici so glasbeno spremljali in popestrili Cerkveni pevski zbor iz Žabnic, Cerkveni pevski zbor iz Ukev in Višarski oktet, ki so peli med mašo oziroma po njej. Združenje Cernet je pripravilo tudi dvojezično spominsko ploščo, ki bo postavljena na zunanjo steno cerkve svetega Egidija – prav tako kot druge plošče v spomin na druge tamkajšnje zaslužne duhovnike. Na njej bo pisalo: »Don Mario Cernet žabniški duhovnik, dobri pastir in človek, ki je neutrudno skrbel za žabniško faro, ter obranil in ohranil slovenski jezik in svetišče na Sv. Višarjah z romarsko potjo treh dežel.« Prireditev ob stoletnici je Združenje Cernet organiziralo v sodelovanju z Združenjem Don Evgen Blankin.
Venerdì 19 febbraio, alla vigilia del giorno di nascita di Cernet, a Camporosso è stato ricordato il centenario della nascita di don Mario Cernet. Nella nella chiesa di Sant’Egidio a Camporosso/ Žabnice, hanno concelebrato il parroco mons. Dionisio Mateucig, il parroco di Ugovizza, don Mario Gariup, don Lorenzo Petricig e mons Marino Qualizza. Hanno cantato i cori parrocchiali di Camporosso ed Ugovizza/Ukve e l’Ottetto Lussari. Mons. Qualizza, la presidente dell’associazione Cernet, Anna Wedam, e il vicepresidente, Gabriele Moschitz, hanno richiamato alla memoria i motivi per cui il sacerdote è stato importante per gli sloveni della Valcanale e tutta la comunità – tanto da avergli intitolato un sodalizio che ora opera in tutta la valle. Per la comunità slovena valcanalese è una figura eminente perché la sua azione si caratterizzò per la difesa della tradizione linguistica dello sloveno in ambito religioso – e su questa strada non incontrò meno problemi rispetto ai suoi predecessori, visto che si trovò spesso in disaccordo con l’arcivescovo Giuseppe Zaffonato (non particolarmente sensibile alla tematica) nonché a volte “osservato speciale” da parte di autorità e forze dell’ordine. Fra i suoi meriti, quello di essere riuscito a conservare il carattere sloveno del Santuario del Lussari/Višarje, evitando che andasse disperso come avvenuto decenni prima a Castelmonte. Fra le varie iniziative per la comunità in generale, spicca il suo appoggio all’istituzione dell’Us Camporosso.