Al briga kajšnega usoda in jutre naše skupnosti?

 
 
Par tiednu nazaj san brau na gjornale Vita cattolica no dugo pismo Firmina Marinig iz Klenja, predsednika deželnega Uncem (Unione nazionale comuni, comunità, enti montani) pod naslovan La Slavia continua a perdere occasioni. Po našin poviedano Benečija zgubja žlahe, ku motor, kàr parmanjkava benzina. Nič novega u tuolin, pa u pismu se bere skarb, za kar se kuha u deželnin kotlu u Tarste na ražon komisariranih Gorskih skupnosti — Comunità montane an, s tem, usode majhnih gorskih kamunu. Za videt kake so reči, na kor ku se sprehajat po vaseh, gledat hosti, ki silejo u vasi, pogledat u lice riedkih judi, ki jih srečamo po vaseh razparšenih po brezieh.
Benečija, tista riesna, tista, ki darži šele kornine u naši slovienski preteklosti, je buna, obupana an pasiuna. Umiera. Zatuo je pru se riesno uprašat, al briga kajšnega naša usoda, bodočnost naše skupnosti, deštin naše Benečije. Po vidljivosti na gjornaleh an televižjonah našega slavega stanja, naših skromnih, mračnih perspektiv, bi lahko jali, de na nobedan toče suzi za nami. Ne samuo. Narslaviš je, de smo parvi mi, ki se malonič brigamo za rešit naše probleme, de bi veliezli uoz plazu, ki nas pokriva an peje u pogubo. Usak od nas, seviede, se briga — še kuo — sam za se, rajš adan pruot drugemu, ku se dogovorit, se zluožt an se kupe borit za skupne intereše. Pokukajmo u naše kamune razpartjene na polemikah izika an slovienske identitete, na mest zbranih pred skupnimi problemi ekonomije, servisu, pardobitih pravic, ki nan parhajajo od naše historične an geopolitične realnosti.
Duo se zauzema zaries za blagostanje judi, za skupne intereše, za zbuojšat živ- ljenje usieh…? Ne, nucamo pruot nan samin, glih tiste leče, ki bi jih mogli nucat za naš skupni razvoj/žvilup; razdrobimo z našimi rokami, kar še dobrega ostaja od naše preteklosti. Italija nas je lepuo nafrigala, nas je parsil’la ratat sovražniki med nan, adni pruot drugin, de bi na zbral’ naših skupnih moči pruot njeni prepotenci. Pomislimo, kaj so nardil’ Južnotirolci, zaviedni soje kulture, sojga izika, soje moči. Na guorin o bombah an atentatih, kier tuo nie u naši duši, čen pa reč o zaviednosti o dostojanstvu / dignità usakega od nas an usieh nas kupe, ku majhan narod, ki pa ima use pravice živiet, rast, se razvit nič manj ku tist, ki nad nan komandiera. Pa na rivamo se zbrat, se združit, se luožt kupe, de bi ratal’ buj močni, de bi si pomagal’ an takuo kupe začel’ naš preporod. Mariničeva analiza prave o poliki u naših krajih: assente e rinuciataria, za reč, de nie nobedne politike, take ki bi znala vekuštat pametne, skupne, riesne projekte za našo bodočnost.
Usak kamun gleda pod suoj turam, skarbi — “kàr” an “če” skarbi — za soje gniezdo, ku kločja za soje cibeta. Ku de bi kamuni Nediških dolin mogli rešit, usak za se an po sojin, probleme ki so skupni an ki darže use doline pod jarman nerazvitosti.Upali smo, zaman, de bi Gorska skupnost pomagala, de bi si zbrala an vekuštala novo skupno strategijo za ustavit ekonomsko, demografsko, socialno evtanazijo… Pa — piše Marinig — u zadnjih lietih je Gorska skupnost pokazala uso sojo šibkuost, neznanje, improvizacijo, mjačnost an praznino idej an še buj operativnosti.
Misu gre u use parložnosti, ki jih je Benečija zgubila na ražon denarnih pomoči, ki jih je nudila Europska skupnost po iniciativah Interreg, grede k’ se je parpravjala šeriteu Europe od Slovenije do Estonije. Glih tuo se gaja tudi sada, kàr nude 136 miljonu euru za čezmejne projekte. Zaries malo je bluo naretega za pobrat tolo enkratno parložnost. Ker naših šindaku je ganu ričico za pošpegat na te drugo stran konfina, de bi kupe nastavli an štautan projekt, za razvoj, za žvilup cielega skupnega teritorija? Kuo bi tuole nardil’ tisti, ki so udobil’ kandrejco na kamunah glih na sovražtvu soji sami slovienski duši? Politika samomora. An sada, kàr Regjon če zmešat stare lokalne ustanove, jih vrieč u an kotu an jih skuhat ku ingredjente nieke nove župe, ka dielajo naši domači poglavarji? Malo, za kar je znano. Čakajo, de jin pride ideja, predlog, ukaz od varha sojga političnega gaspodarja, ku hlapci, ku tisti, ki niemajo lastne moči, soje pamet, znanja an odgovornosti.
Usi kupe na zberemo 6000 judi po usieh naših dolinah, takuo de usa naša muoč vaja za adno predarto palanko na 100, ki jih vaja videnska provinca; za pu palanke na 200 od Regjona. An še raztreseni smo, po varhu, dokier nas na bo deželni poglavar vargu u an kotù, ki nan ga bo le on parpravu. Mi pa znamo se le napri kregat zauoj slovienščine, ponašin- ščine, nediščine, kàr glih od naše posebnosti bi mogla prit prava rešteu, ku zadnja parložnost. Pokazat bi muorali muoč, ki nan parhaja od prestora, kjer živimo: smo na starin konfine an na novin pomienu konfina bi muorali progetat naš obstoj an razvoj. Če tega ne bo, bo Tondo nan pobrau zadnjo podobo naše kamunske autonomije, nas bo podluožu provincialnemu gaspodarju an vas naš jok na bo paršu do Šenčurja.
A čemò tuole? Alora pujdimo napri ku do sada…

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp