Po 12. členu je bila podržavljena dvojezična šola, a so preostala določila samo na papirju. Izjema je večjezični pouk v Kanalski dolini
Med glavna določila zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki se 25 let po sprejetju še ne izvajajo, prav gotovo sodijo tista iz 12. člena, ki se nanašajo na pouk slovenskega jezika v videnski pokrajini.
Po tem členu je bila podržavljena špietarska dvojezična šola. To se je zgodilo kar hitro. Predsednik Republike je podpisal dekret s seznamom občin, v katerih so Slovenci zaščiteni, šele septembra 2007, medtem ko je dvojezični večstopenjski inštitut zaživel kot državna šola že v prvem šolskem letu po odobritvi zakona, se pravi septembra 2001.
Zato nosi zaslugo takratni deželni šolski ravnatelj Bruno Forte, vidni predstavnik furlanskega katoliškega sveta, saj je bil angažiran v pastoralnih organih videnske nadškofije in celo vsedržavni predsednik združenja italijanskih katoliških učiteljev (ANMCI). Forte pogumno ni odlašal s priznanjem, a se je hudo zameril pokrajinskemu veljaku takrat vladajoče desničarske stranke Alleanza nazionale, poslancu Danielu Franzu. Navzkriž sta si prišla že glede pouka furlanščine v šolah. Forte je bil hitro ob funkcijo.
Ostala določila so ostala na papirju. Dvanajsti člen zaščitnega zakona namreč predvideva kurikularni pouk slovenščine, domače kulture in zgodovine v šolah z italijanskim učnim na območju, kjer se izvaja zaščita, od Trbiža do Prapotnega, a si v slovenski manjšini skozi 25 let ni nihče prizadeval, da bi prišlo do tega. Popolnoma je zmanjkala politična volja. Tudi ob letošnjem četrtostoletju zaščitnega zakona so najvišji predstavniki slovenske narodne skupnosti v Italiji in tudi mediji našteli kot še glavna odprta vprašanja, ki jih je treba rešiti, glasbeno šolstvo in zastopstvo manjšine v rimskem parlamentu ter v deželnem svetu. Še besede ni bilo glede šolstva na videnskem. 12. člen so gladko prezrli.
Vsekakor predstavlja izjemo projekt večjezične šole v Kanalski dolini, ki ga poskusno izvajajo zadnja tri leta in je naletel na nepričakovan uspeh, saj so nanj prijavljeni vsi šoloobvezni otroci. Predlog za takšen način pouka sta dali občini Naborjet-Ovčja vas in Trbiž leta 2010, nato so se leta 2016 na pobudo domače občine zadeve resno lotili v ukovški šoli in vrtcu, kjer so stekli prvi projektni poskusi večjezičnega pouka. Njihov uspeh je spodbudil tudi sosednjo občino Trbiž, da je isti model vpeljala v svoje šole. Na koncu je projekt pred štirimi leti dosegel ministrsko priznanje.
Večjezični pouk se v dolini pod Višarjami trenutno sooča s pomankanjem slovenskega učnega kadra. V letošnjem šolskem letu še niso uspeli kriti vseh ur pouka slovenščine in v slovenščini. Medtem ko je v Ukvah vse urejeno, po zadnjih informacijah pogrešajo v vrtcih in primarni šoli na Trbižu še kader za 25 ur tedensko. Kaže, da bodo tudi to kmalu rešili z zaposlitvijo še ene učiteljice. A se bo prav gotovo spet zapletlo v novem šolskem letu, ko bo treba zagotoviti dodatne učitelje.
Dokončna rešitev vseh težav večjezičnega pouka v Kanalski dolini je nujna, ne samo, ker bo čez eno leto Ministrstvo za šolstvo odločalo o uspehu eksperimentacije, torej ali bo večjezični pouk postal redni, a tudi ker nanj z zanimanjem gledajo v Terski dolini. Tam je pred desetimi leti propadel poskus, da bi uvedli dvojezični pouk. Podpirali sta ga občini Bardo in Tipana, a se ni uveljavil, ker je prva želela, da njena šola postane podružnica špetarske dvojezične šole, druga pa, da se dvojezični pouk izvaja v sklopu večstopenjskega šolskega zavoda v Čenti. Za drugo varianto so stali starši otrok, a politični akterji in slovenski krovni organizaciji niso bili sposobni najti skupnega jezika in se je pobuda izjalovila.
Vsekakor želja po slovenščini ni zamrla. S pomočjo združenja Evgen Blankin so bile ure slovenščine vedno prisotne skozi celo šolsko leto v Tipani in nekaj mescev na Njivici. V zadnjih letih so tečaji slovenščine še v Ahtnu, Fojdi, Čampeju, Tavorjani in Prapotnem. Zanimanje je veliko in so prijavljeni vsi učenci – v letošnjem šolskem letu jih je kakšnih 300. Uspeh teh tečajev je dobra podlaga, da steče v tamkajšnjih šolah kurikularni pouk ali celo, da šole postanejo trijezične, se pravi s slovenščino in furlanščino poleg italijanščine.
V vsem tem pa na žalost ostaja črna luknja Rezija. Tam prav ni govora, da bi učenci lahko imeli možnost se učiti slovenščine.
U. D.
L’articolo evidenzia che, a 25 anni dall’approvazione della legge di tutela per gli sloveni in Italia, molte disposizioni, in particolare quelle sull’insegnamento dello sloveno nella provincia di Udine, non sono ancora state attuate. Solo la scuola bilingue di San Pietro al Natisone è stata statalizzata rapidamente, mentre l’introduzione dell’insegnamento curricolare dello sloveno nelle scuole italiane del territorio è rimasta sulla carta, per mancanza di volontà politica.
Un’eccezione positiva è il progetto di scuola plurilingue in Val Canale, avviato in via sperimentale e accolto con grande successo, anche se oggi soffre per la carenza di docenti di sloveno. Nei prossimi mesi sarà decisiva la valutazione ministeriale che stabilirà se il modello diventerà stabile.
In Val Torre, invece, un precedente tentativo di scuola bilingue è fallito per divisioni politiche interne, nonostante l’interesse delle famiglie. L’associazione Eugenio Blanchini ha garantito la presenza di ore di sloveno extracurriculari, che hanno sempre registrato grande partecipazione, dimostrando l’interesse degli studenti. Nei prossimi mesi sarà decisiva la valutazione ministeriale che stabilirà se il modello plurilingue diventerà stabile. Resta invece critica la situazione della Val Resia, dove l’insegnamento dello sloveno nelle scuole non è ancora previsto.
Traduzione e riassunto: D. D.
