
Svete Višarje bodo v soboto, 21. junija, prizorišče slovesnega romanja v jubilejnem letu 2025, ki se odvija pod geslom Romarji upanja.
Ob 11.00 bo v svetišču na gori Sv. Maša v štirih jezikih, ki jo bodo sodarovali škofje iz Vidna, Riccardo Lamba, Ljubljane, Stanislav Zore, in Celovca, Josef Marketz ter generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec.
Za vse tiste, ki bi radi do svetišča romali peš, bo zbirališče ob 8.00 na začetku stare Božje poti v kraju Zamline pri Žabnicah (Case Lussari).
Romanje bo 21. junija in le tri dni kasneje, 24. junija, bomo beležili sto let, odkar se je kip Matere Božje z Detetom vračal na obnovljene Sv. Višarje po devastaciji prve svetovne vojne.
Maja 1915 je Italija stopila v vojno na strani Francije in Velike Britanije. Kmalu so granate začele padati tudi v Kanalsko dolino, ki je takrat bila del Koroške in tako Avstro-Ogrske. Avstrijci so na Višarje postavili vojaško opazovalnico z artiljerijo. Pater Pij Žankar je na Sv. Višarje poslal žabniškega cerkvenega ključarja Janeza Kravino, da bi pravočasno rešil Marijino podobo in jo prinesel v Žabnice. Na škofiji v Krki (naj spomnimo, da je Kanalska dolina takrat spadala pod krško škofijo) so odločili, naj Marijino podobo prenesejo v frančiškanski samostan v Beljaku. Vendar p. Pij se je odločil, da bodo Marijin kip odnesli v Maribor, saj je zanj Beljak bil preblizu fronte. In že 16. septembra 1915 so italijanske granate zadele višarsko svetišče in vasico.
Vojna se je končala novembra 1918. Ker je Kanalsko dolino zasedla Italija, so vsi že začeti načrti za obnovo ruševin spodleteli. Kip višarske Marije so septembra 1920 najprej slovesno prenesli v romarsko cerkev Sv. Križa nad Dravogradom; v poletju leta 1921 jo je p. Pij, ki se je po vojni vrnil v Žabnice, odnesel v župnijsko cerkev na oltar Sv. Egidija.
Vasi v Kanalski dolini so po italijanski okupaciji prišle pod cerkveno upravo goriške nadškofije. P. Pij Žankar se je že leta 1920 obrnil na ministrstvo, pristojno za obnovo v vojni porušenih cerkva, da bi dobil podporo za obnovo Sv. Višarij. Po dveh letih čakanja je leta 1922 zidarsko podjetje Libmann in Mayer prevzelo pozidavo cerkve in župnišča na Sv. Višarjah.
Marca 1924 so italijanske oblasti izgnale p. Pija iz Žabnic, kamor je nato za župnika prišel g. Božo Monkar, beneški Slovenec. Leta 1921 je bil inkardiniran v goriško nadškofijo in je do takrat deloval kot kurat na Srpenici. Čeprav je bil rahlega zdravja, se je Monkar z vnemo lotil obnove višarskega svetišča.
Dela so trajala dve leti, po katerih so sklenili, da bo slovesni prenos Marije iz Žabnic na Sv. Višarje 24. junija 1925, na god Sv. Janeza Krstnika.
Priprave je Monkar vodil skupaj z ukovškim župnikom, ki je bil Anton Češornja. V Žabnicah so se tako tisti dan Maše začele že ob petih zjutraj. Slovesno Mašo je daroval trbiški dekan msgr. Valentin Kraut, v homiliji je Filip Terčelj iz Gorice orisal zgodovino in opustošenje svetišča. Po Maši se je proti Višarjem napotila procesija, ki sta jo vodila žabniški župnik Monkar in goriški kanonik Anton Berlot, kot namestnik goriškega nadškofa Frančiška Borgije Sedeja. V svetišču je župnik Monkar po enajstih letih spet postavil Marijin kip na prestol v oltar. (Luciano Lister)
Sabato, 21 giugno, Lussari/Svete Višarje invita i fedeli a un pellegrinaggio nell’anno giubiare dedicato ai Pellegrini di speranza. A presiedere la Messa nel santuario, alle 11.00, sarà l’arcivescovo di Udine, Riccardo Lamba, in concelebrazione con l’arcivescovo di Lubiana, Stanislav Zore, il vescovo di Gurk-Klagenfurt, Josef Marketz, e il vicario generale della Diocesi di Capodistria, Slavko Rebec. Per quanti vogliono salire al santuario a piedi, il ritrovo è alle 8.00 all’imbocco del Sentiero del pellegrino (località Case Lussari/Zamline).
Il pellegrinaggio è organizzato il 21 maggio e solo tre giorni dopo, il 24 maggio, ricorreranno 100 anni dal ritorno della statuetta della Madonna col Bambino al santuario ricostruito dopo la distruzione generata dalla prima guerra mondiale.
Nel maggio del 1915 l’Italia entrò in guerra a fianco di Francia e Gran Bretagna. Presto le granate cominciarono a cadere anche sulla Valcanale, che all’epoca faceva parte dell’Austria-Ungheria. Gli austriaci collocarono a Lussari un punto d’osservazione militare con artiglieria. Gli italiani si appostarono sulle cime dei monti per mirare ai paesi austriaci. Padre Pij Žankar, responsabile della parrocchia di Camporosso, inviò a Lussari il custode della chiesa, Janez Kravina, per salvare la statuetta di Maria e portarla a Camporosso. Alla diocesi di Gurk, sotto la cui giurisdizione ricadeva la Valcanale, inizialmente fu deciso che l’immagine sarebbe stata portata in un monastero francescano a Villach, ma in seguito padre Pij decise di portarla a Maribor, per allontanarla dal fronte.
Il 16 settembre le granate italiane incendiarono Lussari, portando distruzione anche nel santuario e nel villaggio.
La guerra terminò nell’ottobre del 1918. Dal momento che l’Italia occupò la Valcanale, tutti i progetti di restauro già iniziati rimasero senza seguito. Maria di Lussari fu portata nella chiesa di pellegrinaggio di Sv. Križ nad Dravogradom, dove rimase fino al 23 agosto 1921. Padre Pij, che dopo la guerra era rientrato a Camporosso, la ricollocò nella chiesa parrocchiale, sull’altare di Sant’Egidio.
Dopo l’occupazione italiana la Valcanale era finita sotto la competenza ecclesiastica dell’arcidiocesi di Gorizia. Per ricevere sostegno nella riparazione di Lussari, già nel 1920 padre Pij si rivolse al ministero competente del restauro delle chiese distrutte in guerra. Nel 1922 l’impresa di costruzioni Libmann e Mayer prese in carico la realizzazione della chiesa e della canonica di Lussari.
Il 5 marzo 1924 le autorità italiane cacciarono p. Pij Žankar da Camporosso. In qualità di parroco arrivò a Camporosso don Natale Moncaro (Božo Monkar), sloveno della Slavia friulana, che nel 1921 era stato incardinato nell’arcidiocesi di Gorizia e, fino ad allora, aveva operato come curato a Srpenica.
Pur essendo di salute cagionevole, Moncaro si dedicò con passione alla ristrutturazione del santuario. I lavori durarono due anni. L’immagine di Maria rimase sull’altare principale di Camporosso fino al 24 giugno del 1925, ricorrenza di S. Giovanni Battista e data stabilita per il solenne ritorno della statuetta in cima al monte. Moncaro e Anton Češornja, prete a Ugovizza, curarono tutti i preparativi. Il mattino del 24 giugno le Messe iniziarono già alle cinque del mattino. La processione fu guidata dal parroco Moncaro e da Anton Berlot, canonico di Gorizia, in qualità di sostituto dell’arcivescovo di Gorizia, Francesco Borgia Sedej. Dopo undici anni don Natale Moncaro ricollocò la statuetta profuga sul trono nell’altare del santuario.









