Aleluja je beseda, ki močnuo na Veliko nuoč odmieva v piesmih, molitvah in voščilih. Besieda je vzeta iz hebrejskega jezika in pride reč »hvaljen bodi Buog«. Velikonočna skrivnost nas vabi, de se pardružimo teli zahvali in de znamo ušafati znake upanja v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini. V Apostolski vieri molimo, de je Jezus Kristus »tarpeu pod Poncijam Pilatam, križan biu, umru in biu v grob položen; dol je šu pred paku, trečji dan od martvih vstu; šu v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; odtuod bo paršu sodit žive in mrtve.« Kristjanska viera je univerzalna, katoliška, pa je ukoreninjena v vse kulture. Par nas seviede v slovensko.
Ojčinca je guod, ki odperja veliki tiedan, v katerim smo se zmisnili na tarpljenje, smart in ustajenje Jezusa Kristusa. Po vsieh cierkvah je biu žegan ojčnih vejic – v Kanalski dolini tudi »prajtla« – , ki jih je vsak nesu damu, de jih bo daržu v hiši skuoze celuo lieto, ku znamunje meru an božjega žegna v družini. Posebno slovesne andohti bojo potlé ku po navadi na velik četartak, na velik petak in na veliko saboto. V nediejo, 20. obrila, bo Velika nuoč, guod Jezusovega vstajenja od martvih. Urnike maš in drugih andohti v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini smo zbrali kupe in so objavljeni v razpredelnici (tabeli).
Za Veliko nuoč je puno navad okuole jedil, ki se nesejo žegnjavat na veliko saboto al’ velikonočno nediejo. V Nediških dolinah parpravljajo »galobico«, sladčino iz testa. Na harbt miez peruot denejo kuhano ice (ankrat so dal’ oreh), tu usta perje žegnane ojke, za oči dvie zarne popra. V nekaterih vaseh namest galobic parpravljajo manihe. Peče se tudi poseban obiejen kruh, ki mu pravejo »žegnanca«. Tele jedila lahko imajo v kajšni vasi drugač imena. Takuo v Subidu galobice kličejo »pičace«, žegnance pa »obance«.
V Kanalski dolini je »šartl« tipična jed, ki jo na Veliko noč jedo s paršutan, hrenan in jajci. V Reziji so ankrat pekli »bogačo«, ki so jo runal’ z jajci, mliekam in maslam. (U. D.)
Alleluia è una parola che si sente spesso nei canti e nelle preghiere. Giunge a noi dalla lingua ebraica e significa «Dio sia lodato». Così il mistero della Pasqua ci invita a unirci a questa lode e a riconoscere i piccoli segni di speranza in arrivo da Benecia, Resia e Valcanale. Nel Credo degli Apostoli preghiamo che Gesù Cristo «patì sotto Ponzio Pilato, fu crocifisso, morì e fu sepolto; discese agli inferi; il terzo giorno risuscitò da morte; salì al cielo, siede alla destra di Dio, Padre onnipotente: di là verrà a giudicare i vivi e i morti».
La fede cristiana è universale e cattolica e radicata in tutte le culture. Sul nostro territorio in particolare, anche in quella slovena.
Con la domenica della Palme (in sloveno beneciano «Ojčinca»), che ci ricorda la passione, morte e resurrezione di Cristo, è iniziata la Settimana Santa. In tutte le chiese è stato benedetto l’ulivo – in Valcanale anche il «prajtl» – che ognuno ha portato a casa con sé come segno di pace.
Quest’anno la domenica di Pasqua cade il 20 aprile. Qui sopra abbiamo riportato il prospetto con gli orari delle Messe e delle celebrazioni nelle chiese dei nostri paesi tra il Giovedì Santo e il Lunedì dell’Angelo.
In vista della benedizione dei cibi del Sabato Santo, in Benecia e Valcanale sono preparate diverse specialità. In Valcanale il dolce della Pasqua è lo «šartl», mentre in Benecia la «galobica». A Resia un tempo si sfornava la «bogača».









