
Majhna vendar zanimiva je razstava »Hiša preko meje, skupnost preko generacij: iz arhiva Hotela Mangart«, ki so jo v nedeljo, 13. oktobra otvorili v gostilni Kantina nelle Alpi v kraju Pri Jalnu.
Razstava nekako ureja zelo majhen del obsežnega arhiva družine Jalen, kot je povedal njen član Igor, sicer profesor geografije na Univerzi v Trstu. Ob otvoritvi majhne razstave, ki oživlja spomine o preteklosti, ki jo je pred vstopom Slovenije v šengensko območje zaznamovala novo začrtana meja, so v kraj Pri Jalnu prišli tudi drugi raziskovalci, med katerimi so bili Mitsuru Yamamoto z Univerze Senshu v Tokiju, Anja Moric z Univerze v Ljubljani in Ernst Steinicke z Univerze v Innsbrucku.
Leta 1920 je rapalska pogodba Rateče dokončno presekala na dvoje. Skoraj polovico vaškega območja vključno s krajem Pri Jalnu so priključili Kraljevini Italija. Po slovenskih virih naj bi na slovenski strani (v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev) ostalo 2643 hektarov zemlje, medtem ko naj bi pod Italijo prešlo 2373 hektarov. Okoli sto Ratečanov je takrat postalo »dvolastnikov « – to pomeni z zemljo na italijanski strani. Pod Italijo pa so prešle tudi štiri rateške kmetije – družin Bacon, Žverc, Jank in Jalen. Rateče so bile v tistem času kmečka vas, domačini so kmetovali in pridelovali les. Nekateri so delali pri železnici ali so hodili na delo v Belo Peč. Nova meja je prebivalcem prinesla res veliko problemov. Leta 1920, torej prvo leto po uveljavitvi meje, se je zgodil tudi krvav dogodek. Pod streli stražarjev je padel domačin Mežikove kmetije iz središča vasi, ki je vztrajal, da je na svoji zemlji on gospodar.
Med fašizmom v Italiji so Italijani začeli tudi po hribih nad Ratečami graditi kaverne in bunkerje. Za kmete se je življenje še poslabšalo, saj so do svoje zemlje lahko prišli le v spremstvu italijanskih stražarjev, ki so jih s puškami pospremili do njiv. Tudi po drugi svetovni vojni so za dostop do svoje zemlje morali na italijanski strani pri sebi imeti celo tri dovolilnice, ali to napovedati kak dan vnaprej. Kljub nadzoru pa je bilo veliko tihotapstva. Po letu 1991 oziroma po osamosvojitvi Slovenije se je meja začela vse bolj odpirati, vse do decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v šengensko območje. (Luciano Lister)
Piccola ma interessante è la mostra «Hiša preko meje, skupnost preko generacij: iz arhiva Hotela Mangart/Una casa oltre il confine, una comunità oltre le generazioni: dall’archivio dell’Hotel Mangart», inaugurata domenica, 13 ottobre, alla trattoria Kantina nelle Alpi, in località Fusine Laghi/Pri Jalnu.
La mostra vede riordinata una parte dell’ampio archivio della famiglia Jalen, come ha detto il suo rappresentante Igor, professore di geografia all’Università di Trieste/Trst. All’inaugurazione della mostra, incentrata sulla storia della zona negli anni precedenti l’ingresso della Slovenia nell’area Schengen, hanno partecipato anche Mitsuru Yamamoto dell’Università Senshu di Tokyo, Anja Moric dell’Università di Ljubljana ed Ernst Steinicke dell’Università di Innsbruck.
Nel 1920 il Trattato di Rapallo divise formalmente in due l’area di Rateče. Quasi la metà della zona, compresa la località Pri Jalnu/Fusine Laghi, fu annessa al Regno d’Italia. Stando a fonti slovene, al Regno dei serbi, croati e sloveni andarono 2643 ettari di terreni, mentre 2373 passarono all’Italia. Un centinaio di abitanti di Rateče divenne, così, doppio proprietario, ossia proprietario di terreni anche da parte italiana. Passarono all’Italia anche quattro fattorie di Rateče – quelle delle famiglie Bacon, Žverc, Jank e Jalen. All’epoca il paese aveva una forte impronta agricola. La popolazione, infatti, si occupava di agricoltura e lavorazione del legno. Alcuni lavoravano nelle ferrovie o erano impiegati in attività a Fusine/Bela Peč. Per la popolazione locale il nuovo tracciato del confine comportò una serie di problemi. Già nel 1920 si verificò anche un fatto di sangue. Sotto il fuoco dei militari cadde un membro della famiglia Mežik, residente nel centro del paese, che aveva rimarcato di essere padrone sulla propria terra.
Durante il periodo fascista l’esercito italiano iniziò ad attrezzare bunker anche sulle montagne attorno a Rateče. Le condizioni per i contadini locali peggiorarono ancora, perché potevano raggiungere i terreni di cui erano proprietari solo accompagnati dai militari armati. Anche dopo la seconda guerra mondiale l’accesso ai loro possedimenti fu consentito solo muniti di autorizzazioni, anche tre, o previa dichiarazione alcuni giorni prima. I controlli, comunque, non riuscirono mai a fermare il contrabbando. Dal 1991, con la dichiarazione d’indipendenza della Slovenia, il confine iniziò ad aprirsi sempre più, fino ad arrivare, nel 2007, all’ingresso della Slovenia nell’area Schengen.









