10-letnica smrti g. Rupnika_10 anni dalla morte di don Rupnik

V nedeljo 20. julija je bluo 10 let odkar je umrl g. Franc Rupnik. Objavimo članek, ki ga je pre 10 leti, je napisal ob priložnosti njegove smrti Dom.

“V četartak 22. luja smo v Črnem Vrhu nad Idrijo dali zadnji pozdrav monsinjorju Francu Rupniku, dolgoletnemu kobariškemu dekanu, človieku viere, kulture in dialoga. Umaru je 20. luja 2004 v duhovniškem domu Šempetru pri Gorici, kjer je z veliko vdanostjo Božji volji prenesu bolečine dolge boliezni. Monsinjorja Franca Rupnika smo v Benečiji lepuo poznali. Biu je prisoten na vierskih srečanjih in kulturnih prireditvah in s tem je veliko pomagu pri rušenju starih ziduovu in pri zidanju mostu med ljudmi. Preden je umaru, je mons. Rupnik vidu uresničeno njega veliko sanjo: vstop Slovenije v Evropsko Unijo in brisanje meje med Benečijo in Soško dolino, tiste meje, ki so jo poglavarji daržav postavili in s tem ločili en sam narod z adnim samim jezikam. «Počasi — je jau v intervjuju za Dom lieta 1986 — boste Benečani le spoznali, da je vaše narečje čisto podobno našemu kobariškemu, livšekemu in kotarskemu in se bomo bolj pogumno pogovarjali med sabo, kakor nas je mati, ista slovenska mati učila. In če se bomo končno razumeli, si bomo skupno pomagali, da naš rod ostane tu, kjer je zdavnaj bil». Meje med Benečijo in Posočjem je veliko motila mons. Rupnika. Z našim listam je začeu sodelovat lieta 1980, ko so ble prave sanje govoriti o zbrisanju meja in o sodelovanju med ljudmi ob meji. Kobariški dekan pa je želeu dokazat, de tuo je možno, kier v preteklosti nie bluo meja med Benečijo in Soško dolino. In prù «Nekdaj ni bilo meja» je biu naslov njega parve zgodovinske raziskave v Domu. V študiji je dokazu, kakuo med ljudmi so v preteklosti tekli «normalni» odnosi. Na desetine so se «onejske» čeče poročile v Benečijo in številni beneški duhovniki so služili na Kobariškem. Telemu parvemu prispevku so sledili številni drugi o odnosih med Benečijo in Tolminsko. Na umetniški ravni je «odkriu» kobariškega rezbarja Jerneja Vrtava (Bartolomeo Ortari), ki je izdielu številne «zlate oltarje» v Nediških dolinah in v drugih krajih Benečije; pisu je o Cenčičih v Robediščah in o «rojstvu» ter zgodovini tele «beneške» vasi; spuomnu se je na na ruomanja Benečanu k ciervi svetega Volarja pri Robiču; odkriu je zapis karsta kobariškega slikarja Luke Šarfa, ki je dielu v Nediških dolinah; pisu je votivnih cierkvicah, ki so jih zazidali slovenski mojstri (v prvi vrsti Andrej iz Škofje Loke), o špietarskem famoštru Klementu Naistothu, tudi on iz Škofje Loke, ki je podperju slovenske umetnike in še o vizitacijah kanoniku čedajskega kapitlja v farah na Tolminskem. Mons. Rupnik je biu preprič an, de tela dolga zgodovina odnosu, sodelovanja in stiku med ljudmi nie mogla ostat pokopana od ideoloških nasprotovanj in dvieh karvavih vojski, ki sta pustili hude posledice v telih krajih. Gledu je maprej in njega upanje v buojše cajte se nie ustavilo na dokumentih in starih papirjih. Pogosto je biu v Benečiji in se srečavu z duhovniki in kulturniki. Nie ankul parmanku na Dnevu emigranta in na drugih kulturnih prireditvah. Dau je pobudo za srečanja med duhovniki obmejnih slovenskih in furlanskih dekanij, ki so trajala, dokier je mons. Rupnik ostu v Kobaridu. Iz te iniciative je paršluo do parvega srečanja med videnskim nadškofam Alfredam Battistijem in koprskim škofom Janezom Jenkom dne 8. luja 1981 v Kobaridu, kjer so se dogovorili za ruomanje ljudi iz Tolminske in vse Primorske kupe z Benečani in Furlani na Staro Goro. Na žalost taka romanja so hitro genjala, ne pa volja in želja mons. Rupnika postavit nove stike s sosiedi. Takuo so se, med drugimi stiki, rodila ruomanja v Viškuoršo, kjer so oživiel’ «poljubljanje križu», se prave shod duhovniku in vierniku Terske, Karnajske in Soške doline, na začetku katerega so se križi vsieh far «poljubili» v znamenju ljubezni in bratstva. Mons. Franc Rupnik je biu zlo cenjen od furlanskih duhovniku in kulturniku, ki so ga hodili pogosto obiskavat, kier so vidli v njim človieka dialoga in kulture. Vičkrat je biu povabljen na zgodovinske posvete v Čedad in drugod. Biu je bratsko povezan z beneškimi duhovniki in s sodelavci Doma. Želeu je, de naš list postane muost med Benečijo in Onejsko in tuo se je po njegovi zaslugi zgodilo. Prù zatuo ga je zlo zbolielo, kàr je Dom za adno lieto genju izhajat. Na vse viže se je trudiu, de bi list od smarti vstù, kar je z veseljem učaku. «Zgodil se je čudež! — Je napisu v parvi številki “vstalega” Doma — Prav te dni so mi veselo sporočili, da Dom bo vstal od mrtvih prav za to Veliko noč. Ne morem povedati, kakšno veselje me je prevzelo ob tej novici, da se je vendarle našla pot do razumevanja in do nadaljnega sodelovanja. Hvala Bogu, hvala Vstalemu in vsem ljudem dobre volje za ta novi, živi dokaz, da je božja moč večja kot vse sila zla!». Donas lahko povemo, de brez posredovanja mons. Rupnika vse tuo se je bluo zlo težkuo uresničilo. Mons. Rupnik, Benečani smo vam hvaležni za vse, kar ste naredu za nas, in smo prepričani, de sienje, ki ste ga vargu, bo bogato obrodilo.

 

Msgr. Franc Rupnik se je rodiu 23. novemberja v Štefkovi kmečki družini v Zadlogu, majhana vas pri Črnem Vrhu nad Idrijo. Parve štier razrede osnovne šuole je naredu v rojstni vasi, gimnazijo v malem semenišču v Gorici in Vidnu (1936 – 1944), teologijo v Gorici in Ljubljani (1944 – 1948). Lieta druge svetovne vojske so bla za g. Rupnika zlo težka. Oče Jožef je umaru 6. ženarja 1944 v Mauthausnu, brata pa, ki je biu v partizanih, so ubili nacifašisti.«Z mašniškim posvečenjem 4. luja 1948 v Ljubljani — je jau v pridgi koprski škof Pirih — je nase prevzel nalogo, da bo oznanjal Kristusovo velikonočno skrivnost». Tuo je dielu 24 liet v Spodnji Idriji in kar 30 liet v Kobaridu in na Livku (1972 – 2002).

Domenica 20 luglio sono ricorsi dieci anni dalla morte di mons. Franc Rupnik, grande amico della Benecia.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp