Zgodovina rezijanskih brusačev_Ricerca sugli arrotini di Resia

3arrotini_resiaV prvi številki Doma leta 1981 je g. Valentin Birtič pisal o zgodovini in življenju v rezijanski dolini. »Pod Kaninom – piše Birtič – leži dolga, stisnjena dolina, obrobljena z visokimi gorami, ki so oblečene temno-zeleno barvo smrek in borov.«
Rezija je domovina brusačev, ki so morali iti trebuhom za kruhom priet parnogah v Benečijo, na Goriško in Tržaško, potle ko so po prvi svetovni vojski paršli do koles, so šli do Južne Italije in po cieli Evropi.
V teli raziskavi Birtič ne piše samuo, kajšno je bluo življenje brusa- rjev, ampa tud’ ku so živieli ženske in otroke, ki so ostali doma. Naj povemo, de je g. Birtič Rezijo dobro poznu, sa’ je biu tri lieta (1933-36) kaplan v Osojanih.

»V Reziji že več kot tisoč let obstaja ena skrajnih vejic slovenskega rodu. […] Prvi prebivalci so se preživljali izključno iz kmetijskih pridelkov in iz živinoreje, kot vsi ostali Beneški Slovenci. […] Ko zemlja, spričo naraščanja prebivalstva, jim ni mogla več zagotoviti zadostne hrane, so bistri in iznajdljivi Rezijani ubrali nov in svojevrsten način preživljanja. Nekateri, najbolj brihtni, so našli zaslužek v obrti, zunaj svoje male domovine, s tem, da so kupovali in prodajali platno, sadje in druge stvari. […] Ostali pa so iskali pot v življenju po nekoliko skromnejših poteh.
Ne vem natančno, kako in kdaj so postali brusači in so začeli popravljati dežnike, vezati glinaste lonce in bokaline ter ciniti razno kuhinjsko posodo. Odhajali so od doma s težkimi krošnjami na hrbtu, v katerih je bila shranjena vsa potrebščina za delo že pred praznikom svetega Jožefa in se vračali domov za božične praznike. Ta težka in naporna peš-hoja jih je vodila od vasi do vasi v oddaljene kraje: v vzhodno in zahodno Benečijo, na Goriško, Tržaško, v Istro in Dalmacijo. Po prvi svetovni vojni, ko so prišli do koles, jih je pot vodila celo do Južne Italije.
Kje so se Rezijani učili te obrti? Ta poklic se je prenašal od roda do roda in očetje so uvajali sinove v skrivnosti te obrti že v zgodnji mladosti. Vsi moški, fantje in odrasli o- troci so vsako leto začasno zapuščali svoje domove in se podajali na pot zaslužka. Tedaj so ostale rezijanske vasi brez moških, doma so ostali samo majhni otroci, ženske in kak bolnik; v tem času so morale same ženske opravljati vsa hišna in težka kmetijska dela in lahko si videl vitke, mlade ženske s košo na hrbtu, ki so kar med potjo tudi pletle volnene nogavice. Prinašale in odnašale so bremena pod vpognjenim hrbtom in težko nabirale sapo po strmih vaških stezah. Uboge reve so se zares smilile, ampak tudi rezijanskim možem, brusačem, ni bilo lahko po svetu! Brusač si je moral iskati zaslužka in prositi delo od hiše do hiše, od vasi do vasi, ob dežju in soncu, kot ne- stalen nomad. Ob vsakem vremenu si ga lahko srečal pri vogalu kake hiše, kjer je tiho popravljal in brusil ob prisotnosti radovednih otrok. Nosil je ogiljeno, črno obleko, roke je imel črne in umazane od dela, za vsakega pa je imel mehko besedo, ki je pridobila zaupanje celo majhnih otrok.
Zaman so mame vstrahovale majhne otroke, češ: »Rezijan te ponese proč in te shrane v črno krošnjo«. Otroci so globoki psihologi in iz prvega pogleda spoznajo, če jim nekdo želi dobro al pa slabo, zato so takoj postali prijatelji Rezijanov ter jih celo vodili po hišah in jim pomagali iskati delo. Moramo reči pa, da tedaj je bil na splošno Rezijan zaničevan in javno mnenje ga je potisnilo v najnižji sloj takratne družbe. Vzroki takega zapostavljanja so bili določeni predsodki, ki so izhajali iz zmotnega prepričanja, da je bila rezijanska obrt manjvredna in navidezno zelo siromašna, kar pa ni odgovarjalo resnici. Še zdaj, ko pomislim na brusača in na njeno življenje se mi zares smili; čeprav so ga radi sprejeli naši gostoljubni Benečani, čeprav mu je gospodinja pripravila kosilo in gospodar mu je preskrbel prenočišče v seniku, v listnjaku al v hlevu, se je čutil vseeno osamljenega.
[…] Ob praznikih in sejmih po raznih vaseh samo Rezijan ni mogel biti deležen splošnega veselja; kljub težki usodi, vsakdanjim težavam in razmeram, v katerih je živel, pa je ohranil svoj značaj in svoje dobre lastnosti: zakonsko zvestobo in odgovornost do družine, zato se je redkokdaj zgodilo, da je zapustil ženo in družino. Vsak mesec je redno pošiljal domov po pošti težko zaslužen denar, s katerim se je preživljala družina. Oženjeni mož ni zapil al pa malomarno zapravil denarja, le kak stric je postal včasih žrtev alkoholizma. Številne rezijanske družine so preko svojih gospodarjev dobivale pomoč tudi v najhujši krizi, ki je pestila naše kmete in delavce, posebno ko je fašizem zaprl pot v emigracijo. Delovna sezona Rezijana se je vlekla od praznika sv. Jožefa do Božiča. Božič je zares tisti intimni in domači praznik, ki združuje ljudi, zato so se vsi Rezijani ob tej priliki vračali domov in rezijanske družine in vasi so spet oživele in nepopisno veselje je zajelo celotno dolino pod Kaninom.
Brusači so prihajali od vseh vetrov, govorili so vsakovrstne jezike, ki so se jih bili naučili po širni Evropi, najbolj veseli in najbolj ponosni pa so bili svojega domačega jezika, s katerim so obujali spomine in pripovedali dogodivščine svojih dolgih in napornih romanj. Rezijani imajo imenitno lastnost: ko hodijo po svetu, malo govorijo o svoji domovini, pa zelo pazljivo poslušajo in opazujejo, kaj se okoli njih dogaja, nato vse to modro presojajo in si ustvarjajo določeno filozofijo in določene poglede na svet. Zato je zmeraj zelo zanimivo poslušati, česa so se naušili in kaj so doživeli na svojih popotovanjih. Za božične praznike si pravzaprav spoznal pravega Rezijana. Tedaj ni bil več tisti ponižen, včasih zaničevan ali omalovaževan človek, ki smo ga srečavali po vaseh; postal je popolnoma drugačen mož: nadel si je novo obleko s svileno kravato in nov kožuh ter postal spoštovan, poln ponosa in dostojanstva. Ta človek na svojem vsakoletnem romanju se je tudi vsestransko obogatil: poznal je običajno dva ali tri jezike in si pridobil dragoceno življensko izkušnjo ter zvedel za navade in običaje številnih narodov. Počasi je spoznal tudi dobre in slabe lastnosti ljudi, s katerimi je prišel v stik. Vso to modrost, ki si jo je pridobil po svetu, jo je kasneje koristno izrabil lastnemu življenju.«

Nel primo numero del Dom del 1981 don Valentin Birtig ha scritto della storia della Val Resia. “Sotto il Canin  – scrisse – c’è una lunga valle, stretta tra alte montagne rivestite del colore verde scuro di pini e abeti”. Resia è la patria degli arrotini che emigrarono dapprima in Benecia, nella zona di Gorizia e di Trieste per poter mantenere le famiglie, poi dopo la prima guerra mondiale, quando si diffusero le biciclette, cominciarono a viaggiare nell’Italia meridionale e in tutta Europa. In questa ricerca Birtig non scrive solamente della vita degli arrotini, ma anche delle condizioni delle persone che rimanevano a casa, donne, bambini, anziani e ammalati. Birtig conosceva molto bene Resia visto che per tre anni, dal 1933 al 1936 è stato cappellano a Osojane/Oseacco.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp