Zdravko Likar: Po krizi verjetna_selitev meščanov na podeželje

Pred več kot stotimi leti se je končala prva svetovna vojna. Terjala je več kot 10 milijonov življenj. V zadnjem letu vojne se je vojnim grozotam pridružila še ena, še bolj smrtonosna tegoba. Španska gripa je v treh letih, po nekaterih podatkih, povzročila kar petdeset milijonov žrtev. Tej strašni nesreči je v Evropi sledilo obdobje nasilja in prevratov. V Italiji se je rodil fašizem, v Nemčiji nacizem. Ali lahko potegnemo vzporednice s tedanjim in današnjim časom?

Sedanja pandemija je nenormalno, stresno stanje, ki je zajelo vse kontinente in zadeva vse ljudi sveta. Strah in negotovost sta se vselila v ljudi. Poslušno sledimo ukrepom državnih in zdravstvenih oblasti ter jih v glavnem sprejemamo nekritično. V ukrepe se je vtihotapilo marsikatero dejanje, ki bi ga v normalnih razmerah obravnavali kot nedemokratično in avtokratsko. Najbolj je to vidno na Madžarskem.

Kriza je pokazala, da majhne države lažje obvladujejo širjenje bolezni. Zdravstvene službe, civilna zaščita, Rdeči križ, policija in redarstvo lahko učinkovito ukrepajo, saj je preglednost in obvladljivost v majhnih državah veliko večja kot v velikih državah.

Veliki problemi so predvsem v velikih mestih, kjer se okuženost bliskovito širi. Pokazalo se je tudi, kako velika vrednota je dobro organizirano in učinkovito javno zdravstvo. Zagovorniki privatizacije zdravstva imajo sedaj zgovoren dokaz, da so v zmoti.

Šole in vrtci so zaprti. Starši so se prelevili v vzgojitelje in učitelje. Pouk na daljavo so sprejeli kot izhod v sili. Pri vzgoji in poučevanju spoznavajo otroka tudi s plati, ki jo doslej niso najbolje poznali. Sedanja kriza je povzročila, da se ljudje samo sprašujejo o smislu življenja in o poteh, ki jih v življenju ubirajo. Ali je res potrebno nenehno pehanje, nenehno kopičenje bogastva, brezobzirna tekma? Ali ni boljša zmernost inpreudarnost?

Kriza je povzročila pri meščanih zavedanje, da so nebogljeni in z zavistjo gledajo na prebivalce podeželja, ki jim kraj bivanja daje veliko več svobode kot meščanom. Kriza bo verjetno povzročila selitev meščanov na podeželje. Ljudje so tudi zaznali, kako pomembna je samooskrba s hrano. Kriza bo utrdila medsebojne vezi v urejenih družinah, a hkrati bo še bolj razrahljala vezi v neurejenih družinah. Še posebej hudo je ljudem, ki živijo sami in nimajo nikakršne opore in tople besede.

Ljudje sedaj odkrivajo pozabljene lepe navade: skrb za samega sebe in svoje bližnje, branje knjig in ustvarjanje vseh vrst, skrb za telo in dobro počutje, več je gibanja in odkrivanja lepot domačega kraja in narave.

Pandemija nam je v zavest vsadila spoznanje o nebogljenosti, o nujnosti medsebojne povezanosti o veliki vrednoti: svobodi vseh vrst, predvsem svobodi gibanja. Kriza je zaprla mejo z Italijo. Vsakdanji človeški stiki so bili brutalno prekinjeni. Še v letih po drugi svetovni vojni ni bilo tako. Že septembra 1947 so bili odprti dvolastniški prehodi, kmalu zatem je bil blok na Predelu odprt za turistični promet. Leta 1955 so se na široko odprla vrata med Posočjem in Vidensko pokrajino. Sedaj je le na bloku Robič-Štupca priškrnjena špranja skozi katero je le redkim dano prečkati mejo. Kako smo se veselili decembra 2007, ko smo doživeli in dočakali vseobsegajočo svobodo na meji!

Po koncu sedanje krize bomo znali še bolj ceniti pridobitve, ki nam jih je omogočilo skupno bivanje v Evropski uniji. Šele popolna zapora meje med Posočjem in Benečijo je pokazala, kako smo prebivalci z obeh strani močno povezani in navezani eden na drugega in kako potrebujemo drug drugega.

V teh dneh mnogi iz Benečije v stiski kličejo na pomoč zaradi prevozov, zaradi tiskovin in časopisov, bančnih uslug, zaradi humanitarnih razlogov.

Zdravko Likar, predsednik Fundacije Poti miru v Posočju Kobarid

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp