»Ogledu se je oku an pokašju, potlé je začeu pridgati, po italijansko, gospuod Jožef Gorenščak, famoštar v Podutani«. Takuo je pričala, tekrat mlada ženska, Marija Chiabai, taz Utane, ki je bla par maši na Rožinco, lieta 1933. Priešnji dan so karabinierji sporočili famoštru, de bo od tekrat naprì muoru pridgati samuo po italijansko. Glih takuo se je zgodilo v Špietru z msgr. Petričičam.
Do tekrat se je po vsieh cerkvah v Benečiji pridgalo po sloviensko, ku normalna stvar, zak’ takuo ki smo guorili doma, takuo se je molilo v cierkvi. Kaj buj liepega? Moja mama se je začudovala, de je slovenski izik imeu tarkaj sovražniku, an je jala: »Ka’ se na zmisnejo vič, kuo smo vsi protestirali, kadar je paršla tala prepuoved?« Tekrat je imiela 15 liet, pa je bla priča, de so bli judje razburjeni.
Tuole me je arzveselilo, zak’ je dost krat čut, de so ljudje sparjeli prepuoved brez odprieti ust. Ne samuo duhovniki, so se tudi navadni judje oglasili. Voditelj duhovniku, msgr. Ivan Trinko, je pisu Papežu, de naj bi pomagu rešiti tolo zadevo. Med drugimi, je tisti, ki je ostu narvič v spominu g. Anton Cuffolo, sa’ nam je pustu dragocene novice o teli žalostni zgodbi.
Troštali smo se, de se po vojski reči varnejotakuo, ki so ble priet. Msgr. Aldo Moretti mi je pravu, de kadar je paršù v Viden predsednikvlade De Gasperi, mu je poviedu, de je bla parložnost, de se odprejo slovienske šuole tudi par nas. Pa so naši šindiki odvarnili, zak’ so se tieli pokazati buj Italijani ku te drugi. Takuo smo muorli čakati vič ku petdeset liet, de se v Špietru odpre slovienska šuola.
Naša pot je šele težavna, sa’ se muoremo še truditi dan na dan, de na zgubimo, kar smo takuo težkuo dosegli. Na vsezadnjo moremo biti še zadost veseli, de je po tarkaj diela kjek ostalo, čeglih prihodnost nie takuo rožnata. Malo nas je ostalo an šelè manj otruok je v naših vaseh.
Kar posebno pogrešamo so slovienski duhovniki, tisti, ki imajo par sarcu našo domovino an skarbe, de ostane živa. Pa muoremo še ankrat vzdigniti glavo, ko mislemo, de smo zadnja zapadna zemlja velikega slovanskega sveta. Za tuole upoštevati nie zadost komputer, muoramo poznati zgodovino an naše prejšnje življenje. Če tuole nam ostane v pameti, bomo še živieli. An tuole želimo vsi.
Marino Qualizza
