30 Ottobre 2023 / 30. oktober 2023

Za Vahti po hliebce za te rance
Questua del pane per i defunti

Za Vahte so v naših krajih imieli puno liepih navad. Adna od njih je bla pobieranje »hliebcu«. 31. otuberja in 1. novemberja so otroci hodili od hiše do hiše, od vasi do vasi in so molili za te rance vsake družine. Za »bogime« gaspodinja jim je dala »hliebac«. »Zložili so se okuole mize – je napisu Toninac Qualizza v Domu lieta 1994 – in so začeli moliti za te rance od tele hiše. Kàr so končali, je gaspodinja dala vsakemu hliebčič v spomin na te dušice od hiše. Kajšankrat namest kruha je dala malo sudu (10-15 italijanskih lir). Tuole je šlo naprej cieu dan. Otroci so paršli tudi iz drugih vasi«. Zvičer so pa vsi moški, ženske in tudi otroc šli molit. Piše še Qualizza: »Usak gaspodar je rad dau “bogime” in usak je tudi rad parjeu hliebac, tudi zatuo ki so ble lieta mizerije in tist kruh je no malo pomau pruot lakoti. Kàr so bli zbrani u hiši in so napounili izbo in ognjišče, žena, ki je vodila rožar, je začela: “U imenu Boga Očeta, Sina in Svetega duha. Bomo molil ‘an Oče naš an ‘no Češčena s’ Marija na čast Ježuša an Marije an usieh pomočniku pred Buogam za use dušice od tele hiše, ki čakajo naše pomaga-nje za doseč venčno zveličanje”. Potle se je zmolilo Oče naš za te rance, od katerih je biu šele žiu spomin in posebno za tistega, ki je zadnji pustu tele sviet. Zaključili so molitve z zadnjo prošnjo: “Bod parporočena an zaročena tala božja majhana molituca za use tiste dušice, ki so se ločile in partile iz tele hiše in žlahte. Gaspuod Buog se usmil’ čez nje. Daj jin Buog nebeško luč in veseje, de bojo pa one za nas prosile.”« Ko so ljudje šli uon, je gaspodinja dala vsakemu hliebac in je guorila: »Na bogime«. Ljudje so odguarjali: »Buog loni in Buog naj se usmili na tiste dušice, ki je za njim’ namienjeno in dano.« (Tele formule je Qualizzi poviedala lieta 1987 Milja Tamažacova iz Sriednjega). V Ščiglah je vsak dobiu tarkaj hliebcu, kolikor je članu štiela njega družina. »Usaka družina – je napisu Luciano Chiabudini v Domu lieta 1998 – je mogla pošjat adnega hišnega brat hliebčiče in tel’ je muoru stopnit čez usake vrata, de na bo zamiere.« Hliebce, al »hliebčice« (na Tarčmune pa jih so klicali »vahče« al »vahčice«) so v starih cajtih parpravljali iz moke serkove al’ aržove. Samuo s cajtan so paršli v naše kraje z Laškega hliebci iz ušenične moke. Sevieda s kruhan so paršle tudi nove imena. Začel’ so jih klicat tud »panjoka«, al’ »panin« al’ »kroštin«. Radodarnost za Vahte in moliteu za dušice te rancih pomeni hvaležnost do tistih, ki so zazidali hiše in obdielali zemljo, pa tudi prošnjo, de bi se parporočili pred Buogam za dobro lieto. Obdarjenje s hliebčiči nie vsierode padalo za Vahte, saj so jih v Čenieboli dajali za senjan, v Prosnidu po pogrebu, še drugod pa za Božič. Morebiti, ne vsi vedo, de je samuo lieta 998 bluo določeno, de dan te martvih naj bi biu 2. novemberja. Kajšno lieto potlè, se prave lieta 1006, je papež Ivan XIX. določu, de se Vsi Svečeniki častijo dan priet. Besieda »Vaht« se je rodila iz niemške besiede »ahten«, po našim »ahtat«, ki pomeni bedieti. Po Qualizzi je telo spoštovanje te martvih na začetku zime paršlo od paganskih navad, ki so ble vezane na češčenje tih rancih, »katerih dušice bi živiele miez te živih, zatuo so jih stari Rimljani zelo spoštovali in so jih klicali Lari (domači boguovi) al Penati«. »V Benečiji so mislili – piše še Qualizza –, de so ble za Vahti dušice tih rancih pričujoče v hišah, kjer so čakale molitve tih živih. V Sriednjim ženske so skarbiele, de bo čez nuoč goriela luč u hišah an so lepuo ahtale ne pomietat, de na bojo zaganjale uon nevidne dušice družinskih te rancih. Na viljo pred praznikam usieh svečeniku zuonovi usieh cierkvi so žalostno zuonil’ do desete ure zvičer. Use tuole kaže veliko hvaležnost živih do suojih rancih, od katerih so parjeli use premoženje in predusien bogato ljudsko kulturo in izročilo.« V Lazeh so za Vahte napunjovali čandierje hladne uode za dušice, ki pridejo obiskovat hišo. Trudne od duge poti, na smiejo tarpiet žeje. Qualizza je v svoji raziskavi poviedu, de so ble tudi parmierne piesmi za tel dan. Tele so ble: Je angel Gaspuodu, Zraslo mi je, Iz Hlabočine, Glih okuole danajste ure, Obedan na vierje, Piesan od sodnega dneva.

Un’usanza di immemorabili origini si ripeteva il 31 ottobre (in alcune frazioni di San Leonardo, Stregna e Grimacco anche al giorno d’oggi). Nella notte di tutti i Santi un gruppo di fedeli si recava nelle case dei propri paesani a pregare per i defunti, ricevendo in cambio del pane che avrebbe sostentato loro per l’intero mese di novembre. Questo iter spirituale era effettuato anche dai bambini nelle ore di luce, dato che quel giorno sarebbero stati liberi dagli impegni scolastici. Così della bella tradizione ha scritto negli anni Cinquanta l’etnologo Mario Ettore Specogna: «I nomi dati al pane dei defunti sono quasi dappertutto uguali: hliebčič, hliebac, pagnoka, panin, mentre la data della raccolta varia da un paese all’altro: in alcuni luoghi il 30 ottobre (Calla, Masarolis, Mersino, Stermizza, Matajur, Pulfero, Rodda, Ponteacco, Vernassino), in altri invece il 31 ottobre (Montefosca, Tercimonte, Masseris, Brizza). Quand’è il giorno della raccolta – questua del pane – i bambini, donne, mendicanti, da soli o in gruppi di sei o sette persone, vanno con borse, sacchetti, canestri, di casa in casa, di paese in paese. Quando arrivano davanti alla porte della casa chiedono: “Avete i panini?” oppure “Dateci i panini”. Ricevuto il pane ringraziano: “Iddio vi rimeriti e la Vergine Maria. Il Signore abbia misericordia delle anime per le quali è stato dato e vanno dinanzi ad altre porte”. Ogni famiglia deve mandare qualcuno a raccogliere il pane; abitualmente questo lavoro spetta alle donne, madri o figlie maggiori. Ai paesani si danno tanti pezzi di pane (kroštin), quanti sono i membri della famiglie del chiedente, affinché tutti preghino per le anime dei defunti della famiglia donatrice».