Za Veliko nuoč je Benečija imiela v starih cajtih puno liepih navad. Nekatere so se ohranile do donas. Parprave na te narbuj velik kristjanski praznik začnejo že v postnim cajtu s pokuoro in molitvijo. Vsak petak je bla ankrat po vsieh cierkvah Križova pot. Zbralo se je nimar lepuo število vierniku. Donašnji dan se je tela pobožnost ohranila le v nekaterih krajah. V lieški fari je na odpartim, vsak petak v drugi vasi fare. Velik tiedan začne z Ojčinco, kàr se v cierkvah zmisnejo na Jezusu vstop v Jeruzalem. Besieda »Ojčinca« pride od ojkovih vejic, ki jih v telem dnevu duhovnik požegne. Vsak viernik po maši nese damu snopič ojk. Na Velik četartak se Cierku zmisne na Jezusovo zadnjo večerjo. Po petju »Glorije« zvonovi mučé do sabote zvečer. V telih dneh, de bi nadomestil’ zuonove, so do malo liet nazaj otroci šli po vasi in rapotali z »laskotcan«. Laskotac (v nekaterih vaseh mu pravijo tudi »darkatavca«) je ‘na škatla, ki ima notri kladva, ki tučejo na leseno desko. Kupe s Pepeunico, tuo je srieda, v kateri se začenja Post, je Velik petak sam dan, v katerem se kristjani muorajo postit. Ankrat na velik petak, dan Kristusovega tarpljenja, so ljudje zvečer šli v precesijo po vasi z relikvijo svetega križa. Tekrat so lepuo napravli vas. Zatuo ki nie bluo luči ku sada, so žgal’ čuške. Gor na ‘no palco so nataknil’ čuške, ki so jih potlè namočil’ tu petrolio. Precesija se je odvijala po cieli vasi. V precesiji so šli naprej puobi, ki so pičili tele palce tu zemjo, de bi ljudje videli, kode hodejo. Ljudje so tud’ nosil’ majhane sveče. Med precesijo so vierniki pieli »Miserere«. Precesija je v nekaterih vaseh šele. Namest čužk paržigajo pa sveče in lumine. Na Veliko saboto so ljudje že zjutra nesli žegnat jedila. Donas, zak’ nie vič famoštru, žegnanco nardijo pogosto pa zvečer par vilji al’ par velikonočni maši. Po tradiciji so ankrat nesli žegnavat čarni kruh, jajca, salam in tri kornine hrena, ki so bli simbolična jedila. Čarni kruh, ki je muoru imiet napravjen v skoriji na varh križ, je predstavu Jezusovo teluo, pet ardečih jajc (pierhu) je siboliziralo pet kapji karvi Jezusovih ran, tri kornine hrena so bli trije cveki, s katerimi je biu Jezus parbit na križu, medtem ko je špaj, ki je vezu salam, predstavju varco, s katero je biu Kristus zavezan. Blizu tega je bla fujača al’ obiejen kruh, ki so ga jedli na tešče, zjutra na Veliko nuoč, galobice, ki so ble namienjene posebno otrokam in še sù za žvino. Potle so pokrili vse z bielin tovajučam an na varh so položli varšič ojke. Na Veliko soboto par vilji duhovnik požegne karstno vodo in oginj, simbol živjenja in Kristusove moči, in paržge velikonočno svečo, ki potlé gori par utarju do Majinc. Na Veliko nuoč so doma arztegnil’ bieu tovajuč gor na mizo anta so gor ložli požegnana jedila. Še na tešče so ljudje muorali jest narpriet žegnano fujačo. Se nie smielo vrieč proč nič od tistega, kar je bluo žegnano. Tud lupin od jajc nieso vargli proč. Potresli so jih okuole hiše, zak’ so pravli, de takuo na bojo hodil’ blizu modrasi. Dal’ so žegnane otrobe in sù žvinam, olube od jajc in kože od salama so vargli kakuošan takuo, de so tudi žvine imiele žegnana jedila. Za otroke so mame spekle galobice. Zatuo ki tenčas tudi jajc nie bluo puno, so včasih ložle notar oriehe. Tela je bla »sorpresa«, al’ so ušafal’ oreh al’ ice. Seviede tist, ki je ušafu ice, je biu narbuj veseu.
Nelle valli del Natisone per Pasqua c’erano un tempo molte tradizioni. Alcune sono sopravvissute fino ad oggi. La preparazione alla Pasqua comincia già durante la quaresima. Un tempo in ogni paese il venerdì si svolgeva la via Crucis. Questa tradizione ora è sopravvissuta solo in qualche paese. Per esempio è ancora viva nella parrocchia di Liessa. La settimana santa inizia con la Domenica delle Palme, giorno in cui si benedicono i rami di olivo che poi i fedeli portano a casa.
