V katekizmu, ki so nam ga izročili naši starši, je bluo tudi vabilo, de se bomo obhajali za Veliko nuoč. Tuole ima velik pomien, zak’ se na tele praznik srečamo s Kristusam, ki je ustu od martvih an je žiu med nami, de nam da svoje življenje. Lietos pa imamo veliko veselje, zak’ bomo zadnjo saboto maja praznovali parvo obhajilo šestih naših otruok, ki hodijo v dvojezično šuolo an so bli učeni v kristjanski vieri od modrih katehetkinj Anite an Vesne, pod okriljem g. Boža matajurskega.
Tele liep praznik je, ku de zdujšamo velikonočno veselje an se udeležimo praznovanja šestih naših družin in takuo nastane velika družina, ki povezuje beneške an laške vasì v adnim duhu, ki je duh parijateljstva, medsebojnega spoštovanja, ki ga takuo potrebujemo v naših dneh. Potlé ki smo imieli glih tako praznovanje na Tarčmunu lieta 2020, bomo lietos uredili stvari v Špietru, v veliki farni cerkvi, v kateri imamo mašo vsako saboto, de damo parložnost našim ljudem moliti po domače.
Ku parpravo na tolo svečanost smo 7. maja imieli liep karst štierlietne čičice iz italijanske družine, ki želì spoznati našo kulturo, našo zgodovino an naš jezik. Tudi karst se lepuo parlože v velikonočni cajt, zak’ so že od začetka za tele praznik karstili vierne ljudi, de obnovijo svoje življenje po podobi Kristusa. Takuo karst an obhajilo vse nas spominjata na veliko novuost naše viere, na katero so bli parvi kristjani takuo ponosni, de so zaries spreobarnili stari sviet an napravili nov.
Zatuo je zelo važno, puno valja, de donas tudi se zaviedamo vrednot, ki jih imamo v naši vieri. Zdi se, de posebno v Evropi na maramo vič kristjanstva, ku de bi bla zastarela rieč. Za puno ljudi je tako, a za kristjane na more bit. Viera nie zastariela an tudi ne zarjoviela, je mlada an se laščì, a muoremo pokazati tolo resnico z našim življenjem. Če ne ostanejo samuo besiede, ki jih je sviet pun an nič na pomagajo.
Kuo je lepuo, kàr se srečamo za tele lepe andohti, ku karst an obhajilo an smo veseli na posebno vižo. Tisto veselje je, ki san ga vidu na obrazih ljudi, ki so bli par velikonočni maši v Ažli. Veseje, ki ga na videš drugje, zak’ je veseje, ki pride iz sarca, punega prave ljubezni an resničnega parjateljstva. Tuole si želimo še vnaprej, de veselja, ljubezni, miru ne bo konca.
Marino Qualizza
