Vahti so parčakovanje prenovljenega sveta

 
 
Če parvega an drugega novemberja praznujemo vse Svetnike an se spominjamo viernih duš, tuole nie brez smisla, zak' nas poveže z življenjam, ki ga vsi čakamo an želimo. Vsaj takole nas uči naša viera. Vangelj nam prave, de življenje se na konča v telem svietu, ampak je odparto na prenovljenje po podobi Jezusa Kristusa. Zatuo sta novemberska praznika, kar narlieušega se moremo čakati an želieti.
Muoramo vičkrat ponoviti tolo resnico, zak' je nomalo ostala v sienci. Na nieko vižo je na maramo dosti, zak' je povezana s tistim naravnim straham, ki ga zbudì smart.
Seviede, smart nam nie všeč, se Kristusu nie bla. Ampak nam je prù Kristus očitno pokazu, de se z njo začne novo življenje, se nam odprejo vrata veselja, ki izhaja od samega Boga. Smart je tisti muost, ki nas peje v pravo an veselo življenje, ki je biti z Buogam, dobiti njega ljubezen an mu odgovoriti z ljubeznjo.
Nie pravo an veselo življenje samo z Buogam, a tudi s parjatelji, s starši an s vsiemi tistimi, ki so nas imieli radì. Tala je izredno liepa novica, ki nam jo je parnesu Kristus. Zapisana je v Vangeliju an daje vriednost tudi vsakdanjemu življenju na naši zemlji. Vse naspruotno, ku kar bi mislili. Viera v večno življenje, če je modro učena an sparjeta, ni malomarnost za tolo zemljo, za naše dielo, za naše družine, za vse, kar vidimo na svietu. Viera v večno življenje je dati pomien, valjavo telemu življenju, zak' z njim pripravjamo to novo bivališče v prenovljenem svietu. Zatuo nam Vahti še ankrat pravijo, de muoramo budno parčakovati tele novi sviet.
Pa tuole ne pomeni, de na smiemo nič dielati a samuo gledati v nebo, kadà pride Kristus. Gledamo zaries v nebo, kadar skarbimo za pametno, pošteno življenje, z našim dielam an z molitvijo. Takuo nam dielo an moliteu dajeta parložnost živieti po duhu Vangelija. Če se bomo takuo obnašali, bomo zaries spremenili naše življenje, ki postane buj mernuo, buj veselo an zdravo, brez tistega strahu, ki nie nikoli parnesu dobrega v naš svet.
Na zadnjo, spomin na vierne duše zbudì v nas ne samuo hvaležnost, za kar smo prejeli od naših te rancih, pa tudi skarb, de bomo lepuo, modro an zvestuo ohranili tisti dom – našo deželo – ki so nam jo zapustili za premoženje.