18 Febbraio 2019 / 18. februar 2019

V svojo skrb je povezal vero in kulturo
Nel proprio impegno ha legato fede e cultura

Po dugi boliezni se je 1. febrarja odsloviu od nas gospod Mario Gariup, rojen v Topolovem 18. novemberja1940. Pred njim je lieta 2016 šu monsinjor Dionisio Mateucig, župnik v Žabnicah an rektor na Svetih Višarijah. Oba sta bla v tistim tropiču štierih beneških duhovniku, ki so pieli parvo mašo lieta 1965 an svečano slavili 50-letnico v Špietru lieta 2015. Tekrat je bluo vse veselo an živahno, potlé so nastale pa težave, ki so v malo vič ku dvieh lietah zmanjšale na dva tisto slavno šterico, ki smo jo ponosno nosil’ od lieta do lieta. Obiema, g. Mariju in msgr. Dionisiju, gre naslov Čedarmaca, tuo je nasledovalca idealiziranega kaplana Martina Čedarmaca v Bevkovem romanu. Ampa’ se g. Gariupu tele naslov parmierja na posebno vižo, kjer je bluo vse njegà življenje pogumno, kuražno dielo za zaščito kritjanske viere v slovenski izvierni domači kulturi. Viera an kultura sta ble močnuo povezani v njegà skarbi, ne de bi zmiešu kupe juške stvari, a da bi zmočneu, kar smo po rodu poverbali an je značilno za naše življenje. Če na upoštevamo tega, na moremo zastopiti, zakì je g. Mario pokazu tako veliko muoč an kako se nie bau nobednega, zak’ je skarbeu za življenje svoje družine, tuo je svojega ljudstva. Kàr je postau duhovnik, je biu nomalo liet za kaplana v Paviji par Vidnu an potlé v Dordolli par Možnici an 1975. lieta je biu imenovan za župnika v Ukvah, kjer je ostù do zadnjega dne. Tam je pokazu, vičkrat v težkih zadevah, kaj je an kaj ga skarbi. Zavojo svojega diela je ušafu na svoji poti puno sovražniku, ki so želieli biti kristjani, a so zavračali slovensko besiedo an identiteto. V g. Mariu pa so imieli pravega junaka, ki jih je direktno napadu an vičkrat preomagu. Duga lieta mu niso dali meru, dokjer niso zastopili, de se ga na morejo rešiti. De bi pokazu buj odkrito, kaj misli an za kaj skarbi, se je posvetiu pisanju an arhivskemu raziskovanju. Od telega plodnega an neutrudljivega diela je nastalo veliko število bukvi, vic ku dvejst, v katerih je objavu zgodovino vsieh kanalskodolinskih vasi, takuo je vsak imeu parložnost zviedeti, kaj se je zgodilo, odkar obstajajo pismeni viri. Naj omenim od tajšne količine samo dvie bukva. Parva je tista o Svetih Višarjah, s celotno zgodovino, ki jo moremo poznati, an z veselimi an žalostnimi dogodki, ki so spremljali tamkajšno življenje. Druge bukva, ki zbierajo celo zgodovino slovenskega ljudstva v Kanalski dolini an ki šteje 1000 strani, ima žalostni naslov Ljudstvo, ki izginja. Seveda gre za slovensko ljudstvo v Kanalski dolini, ki živi zadnji trenutek tišočletne zgodovine. V telih bukvah beremo tudi, kot v ogledalu, tudi samo življenje g. Maria, ki se je muoru toliko boriti an tudi tarpieti. Jaz pa gledam nomalo buj pozitivno, četudi številke nam na pomagajo. A tudi v Kanalski dolini se nadaljuje slovensko kristjansko življenje, s pomočjo kulturnih društev, ki peljejo naprì naše dielo an darže visoko našo zastavo. Dokjer pluje v vietru, je življenje živo an živahno. (Marino Qualizza)

Nell’editoriale del Dom del 14 febbraio, il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza, ricorda la figura e l’opera di don Mario Gariup, sacerdote beneciano che ha speso la propria vita in Valcanale, dov’è morto lo scorso 1 febbraio. “Nel proprio impegno ha legato fede e cultura”, evidenzia mons. Qualizza.