Štierdeset liet odtuod potres_Quarant’anni fa il terremoto

Potre webŠtierdeset liet odtuod, 6. maja 1976 je ob 9. uri zvičer strašan potres močnuo zajeu tudi Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino. V Bardu je umarlo 11 ljudi in v Reziji 7. Puno je bluo ranjenih v telih in drugih kamunah, kjer živé Slovenci. Cele vasi so ble podarte. Vsierode so bli hrami močnuo poškodovani in ljudje nieso upali se varniti in živieti doma, potlé ki so v veliki sili zapustili svoje hiše. Parve dni po potresu so bli zlò težki. Ljudje so bli zastrašeni, nieso viedli, kaj nardit, kakuo se organizat, kakuo naprej. Iz televizije in radija so zaviedli za stuojke in stuojke martvih v Guminu, Pušji vasi, Buji, Osoppu, Majanu… Na koncu račun je biu strašan – parbližno tavžint martvih in neštieto število ranjenih. V taki nasreči se je pokazala velika solidarnost iz Italije, Slovenije (tekrat v Jugoslaviji), drugih evropskih daržav in iz vsega sveta, še posebe iz tistih dežel, kjer so dielali furlanski in beneški emigranti, ki so bli poznani zauoj svoje poštenosti, dielavnosti in navezanosti na rojstne kraje. Po potresu je naglo začela obnova. Še močan potres 15. šetemberja, ki je še ankrat zastrašu ljudi in napravu dodatne škode, nie ustavu začetega diela in upanje v buojše cajte. Katastrofa je na adni strani odparla rane v starih hramih, na drugi pa željo ljudi po hitri obnovi. Italijanska vlada je s posebnimi zakoni in finančnimi podpuorami skočila na pomuoč Furlaniji, medtem ko je Slovenija namenila veliko podpuoro Benečiji. V veliko pomuoč par obnovi poškodovanih hiš in projektiranju novih pa so bli še posebe slovenski tehniki, inženierji in arhitekti, ki so ponudili svoje znanje in tehnologijo, ki so se jo naučili med obnovo makedonskega glavnega miesta Skopje, ki je bluo lieta 1963 zajeta od močnega potresa. Če puno starih in poškodovanih hiš nie bluo podartih in če obnova je šla hitro naprej, je zasluga tud slovenskih tehniku, ki so v beneških imprežarjih, inženirjih in arhitektih (naj za vse omenimo arh. Valentina Z. Simonittija) ušafali dobre sogovornike. Popotresna obnova je dala nou impulz domači ekonomiji. Rodile so se nove zidarske impreže, obartniki so imiel’ puno diela, kamunam so bli namenjeni dobri financiamenti za infrastrukture. Posebnost par teli obnovi je bla, de so ble deželi in kamunam zaupane šaroke kompetence in odgovornosti par obnovi hiš in javnih dielih. Cenziment lieta 1981 je pokazu, de so Nediške doline v desetih lietih zgubile še 1598 ljudi. Nie bla zadost popotresna obnova, nieso ble zadost fabrike z miešanim kapitalam in druge. Potlé, ki se je podarla tradicionalna kumetuska ekonomija in se nie pokazalo ljudem, kakuo jo daržat živo in jo obnovit, vsi drugi poskusi so le malo pomagali, de bi ustavili emoragijo mladih moči. Osandeseta lieta so se odparla v znamenju niekega ekonomskega in kulturnega razvoja. Hvala sporazumam, ki sta jih Italija in Jugoslavija 10. novemberja 1975 podpisala v Osimu, miestu dežele Marke, de bi končno zaparla vprašanje meja, ki je nastalo po drugi svetovni vojski, so se tud za Nediške doline odparle nove perspektive. Z miešanim kapitalam so ble ustanovljenje nekatere fabrike v Benečiji in Reziji, ki so nudile dielo mladim in s tem možnost ostat doma. Ob 10-letnici potresa, lieta 1986 je Dom objavu škodo v slovenskih kamunah in vaseh. V Terskih dolinah je bla prava katastofa. V Bardu je umarlo 11 ljudi, na desetine jih je bluo ranjenih. Pokoncu nie ostala nobedna hiša. V sosiednim tipajskim kamunu je potres posu polovico hiš, te druge so ble pa huduo poškodovane. V Ahtnu je narvič tarpiela vas Subid. Posutih je bluo 90 par stuo hiš, tudi turan se je podaru, medtem ko je cierku čudežno ostala pokoncu. V kamunu Fojda je bla močnuo prizadeta vas Čaniebola, tudi cierku je bla močnuo poškodovana. V Reziji so naštilieli 7 martvih in 75 ranjenih. 510 hiš je bluo podartih in 723 poškodovanih. Samuo 131 jih je ostalo zdravih. V Nediških dolinah, hvala Bogu, potres nie napravu martvih in ranjenih pa puno škode na hramih. V Dreki je bluo poškodovanih 159 hiš, v Garmaku 316, deset so jih muorli porušiti. V Prapotnem je blo poškodovano 90 par stuo hramu, v Podbuniescu pa skor 96 par stuo, nekatere so muorli podrieti. V Sauodnji je bluo poškodovanih 276 hiš, v Sriednjem pa 254 – 28 so jih muorli podrieti. V kamunu Svet Lienart je bluo poškodovanih 496 hramu – 39 so jih muorli podrieti. V Špietru so muorli do tleh podrieti in na novo zazidati 70 hiš, postrojili pa so jih 685.

Oggi Giuseppe Cher, di Lusevera/ Bardo, ha 60 anni, una laurea in ingegneria civile e un lavoro come funzionario alla Provincia di Udine. Nel maggio del 1976 aveva 20 anni e frequentava l’università a Trieste/ Trst. Anche lì, dove si trovava la sera del terremoto, la scossa si era sentita molto bene e tutti avevano subito cercato di avere notizie. Dapprima l’avvenimento non era sembrato così grave; la portata del fenomeno è stata percepita il giorno dopo. «Ho preso il treno e sono rientrato fino a Udine – ricorda Cher –. Lì non c’erano corriere di linea e ho proseguito in autostop fino a Tarcento, dove ho trovato un paesano, che mi ha rassicurato che stavano tutti bene e mi ha dato un passaggio fino a Lusevera ». Andando verso il paese, la sensazione era di paura, perchè tra Crosis e Vedronza/Njivica la strada era piena di sassi, nonché alberi scesi dal versante della montagna. «Nel pomeriggio – prosegue Cher – sono rientrato al paese, dove ho visto i familiari. Tutti si trovavano lontano dalle case, raggruppati all’inizio del paese sul pianoro chiamato Laka. Si stavano organizzando alla meglio, recuperando dalle case cibo e indumenti. C’erano ancora diverse scosse di assestamento, anche forti». Malgrado la situazione, le persone avevano uno spirito forte e cercavano di superare il momento di difficoltà. Siccome il giorno dopo il sisma non c’erano ancora tende, la notte è stata trascorsa con soluzioni di fortuna – in auto, all’aperto… Cher ricorda: «Un’organizzazione di vita del paese è iniziata dal giorno successivo, con l’arrivo dei primi soccorsi militari. Gradualmente è stata allestita la tendopoli e si è costituita una sorta di mensa comune per preparare i cibi; il problema del terremoto era di tutti e veniva gestito dalla comunità». In ogni tenda alloggiavano 6-7 persone. Nell’estate sono arrivate anche le roulotte, soprattutto per le persone anziane. I primi interventi di consolidamento delle abitazioni danneggiate sono iniziati a settembre; un grosso problema psicologico, tuttavia, è stato rappresentato proprio dalle scosse di quel mese. Cher racconta: «Le scosse dell’11 e 15 settembre hanno dato un colpo di grazia al morale comune. Le case già danneggiate hanno subito ulteriori danni e molti si sono chiesti se il terremoto, già ritenuto superato, sarebbe mai finito». All’approssimarsi della stagione autunnale si è deciso di portare le persone più anziane altrove, alcuni in zone turistiche friulane, altri più lontano. La nonna di Cher, ad esempio, è stata portata a Piacenza. Al contempo si è iniziata la costruzione dei prefabbricati per passare l’inverno, terminata a novembre. L’allontanamento delle persone è terminato allora. «A Natale è tornata anche la nonna». «In seguito sono state demolite le case pericolanti e sono state sgomberate le macerie – continua Cher – e le case ritenute riparabili sono state consolidate e ripristinate. La ricostruzione, tuttavia, ha richiesto tempi più lunghi, perché sono stati creati nuovi lotti nei quali inserire le nuove abitazioni, meglio organizzati e con viabilità adeguata, in base ad una nuova strumentazione urbanistica. La ricostruzione è partita negli anni successivi. A Lusevera il grosso è iniziato nel 1977-1978, proseguendo fino agli anni Ottanta». Il terremoto ha inferto un grosso colpo all’attività agricola locale, che a Lusevera non è più ripresa, anche perché generalmente nella ricostruzione le attività di supporto (come può essere una stalla rispetto ad una casa) non sono mai state realizzate. Le attività artigianali, invece, hanno resistito e sono riprese. E, grazie ai molti contributi pubblici erogati per la ricostruzione, si può addirittura parlare di un momento di stabilizzazione demografica. Di quel periodo, Cher ricorda ancora la tanta solidarietà ricevuta – da tutti, anche dalla vicina Jugoslavia: «C’è stato un grosso sforzo e sono state costruite parecchie case subito dopo il terremoto, donate dalla Jugoslavia. Queste case, peraltro, dopo quarant’anni ci sono ancora e sono in buona parte abitate». (Luciano Lister)

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp