Smo se varnili v mračna lieta?

 
 
Še ankrat je špietarska dvojezična šuola postala jabolka spora med domačimi nacionalisti in pametnimi ljudmi, ki dielajo za ohraniti domačo slovensko kulturo in zatuo pošijajo svoje otroke v edino šuolo, ki v Benečiji nude otrokam možnost poznat svoje korenine in jezik, ki povezuje vse domače govorice od Rezije do Krasa, od Benečije do Koroške in Prekmurja.
Novuost je, de se je v tele spor vključilo kar pet šindaku Nediških dolin, tuo je špietarski Tiziano Manzini, dreški Tarcisio Donati, šentlienarski Beppino Sibau, srienski Mauro Veneto in sauonski Marisa Loszach. Ka’ se je zgodilo?
V parložnosti obiska italijanskega ministra za zunanje zadieve Franca Frattinija v Čedadu so mu naši goreči predstavniki izročili pismo, v katerem očitajo italijanskim politikam, de previč skarbé za dvojezično šuolo, potlè ki je bla zauoj statičnih problemu parsiljena zapustit stari sedež. Previč hitro so italijanski poglavarji ušafal’ tist milijon euru, s katerim bojo postrojil’ staro strukturo, kam se bo varnilo 221 šuolarju. Previč naglo! Mogli so počakat, takuo se je bla šuola razdrobila in počaso razparselila. In teli predstavniki naših ljudi, se prave tudi staršu, ki so želiel’, de se njih otroc navadijo tud po slovensko, tožijo dvojezično šuolo, de diela nelojalno konkurenco italijanski, češ de ji »krade« učence in vsake lieto nimar buj raste.
Pravijo, de je pet šindaku v nieki čedajski oštariji podpisalo pismo, od katerega pa nie ne duha ne sluha še v kamunskih protokolih ne, kar bi muorlo bit obvezno za dokumente podpisane od šindaku in namienjene predstavnikam vlade.
Vsak si izbere prestor, kjer podpisat dokumente, zatuo tud oštarija je dobra, pa de adan šindik, ki predstavlja in muore skarbiet za vse svoje ljudi, podpiše dokument, ki mu ga dene pod nuos privatni človek, četud predstavnik adne stranke, je narmanj nenavadno, škodljivo in poniževalno za samega šindaka, ki takuo dokazuje suditanco in pomankanje institucionalnega obnašanja. Kar nas pelje nazaj »v mračna lieta Benečije«, kàr so zunanje sile s pomočjo domačih janičarju vodile beneške šindake in jim dale podpisovat dokumente pruot vsakemu priznanju jezikovnih in kulturnih pravic svojih ljudi.
Zgodovina se ponavlja, seviede na drugo vižo in z drugimi protagonisti. Šindiki nieso vič ljudje z elementarno šuolo, ki so hodil’ na kamun priet al potlè, ki so šli na puoje al v hliev, medtem ko je dejansko upravlju kamunski sekretar, ki pogosto je biu vključen v tajne organizacije nakarnjene pruot zaviednim Slovencam. Donas so šindaki vešuolani, imajo svoje čedno dielo, na hodijo par nogah na kamun… pa nekaterim od njih je ostala tista pruotislovenska peča, ki se je ne morejo otrest in pride na dan vsaki krat, ki se govori o priznanju kulturnih in jezikovnih pravic svojih ljudi. In podpisavajo pisma, ki jih jim na dene pod nuos kamunski sekretar, pa navadni človek, kateremu so na rame nabasal’ brieme pruotislovenske politike, ki parhaja iz »mračnih liet«. Buožac on, še buj pa šindaki, ki bi imiel’ bit v parvi varsti, kàr gre za branit civilne in kulturne pravice svojih ljudi. Oni so predstavniki staršu in otruok, ki so zbrali italijansko al dvojezično šuolo in zanje muorajo skarbiet brez nobedne razlike, sa’ v obadvieh primierjih gre za šuole, za katere skarbi italijanska daržava.
Domači nacionalisti se zaganjajo pruot dvojezični šuoli, zatuo ki so jezni in navošljivi, de takuo lepuo raste, de ima tarkaj učencu, de starši otruok so veseli dvojezičnega učenja. Zaviedajo se, de se bo skuoze šuolo utardila zaviest mladih do svojih slovenskih korenin, de naši ljudje na bojo vič analfabeti v svojem maternem jeziku, de bo konac naumnih teorij, ki tardijo, de beneški in rezijanski dialekti nieso slovenski. Predvsiem se zaviedajo, de bo konac njih oblasti, ki je rastla in se utardila na pruotislovenski propagandi. Bojijo se frajnosti svojih »podluožniku«, de bojo ljudje poznali resnico, ki rieše človieka od strahu, ignorance, čuta manjvriednosti.
Domačim nacionalistam je dvojezična šuola tarin v peti, kakor so bli v preteklosti motilni elementi slovenski duhovniki in kulturniki, društva, pievski zbori, slovenski listi, kot tudi pridge, katekizmi, nabožne piesmi. Pruoti njim so zaganjali vse njih sile, kot donas gledajo vsako parložnost za dielat težave šuoli, zmanjšat nje rezultate, jo obrekovat…
Se nieso še zaviedal’, de muoč pravice in resnice gre naprej in poderja vsak zid in oviero, de je buj močna od vsake lage in politike, ki ne spoštuje človieka, njega kulture in jezika. Se nieso zaviedal’, de zgodovina gre naprej in se ne bo nanje spuomnila, če ne kot izdajalce svoje duše, svojega maternega jezika in svojih ljudi.