Pridni a posebni daržavljani

 
 
V telih dneh so se v Italiji začele proslave ob 150-lietnice zedinjena Italije, ki bojo imiele svoj varh 17. marča prihodnjega lieta, kàr se bojo spuomnili proglasitve Italijanske kraljevine pod Savojsko hišo s strani parlamenta zbranega v takratni prestolnici Torino.
Predsednik Republike Giorgio Napolitano je v telih dneh priet v Quartu par Genovi in potlè v Marsali na Siciliji, se prave v dvieh simboličnih krajih, ki predstavljajo začetak Garibaldijevega pohoda kupe z njega tavžint ardečih srajc, na koncu katerega je bla Sicilija z Borbonsko kraljevino združena z Italijo, zlo jasno poviedu, de kduor misle in predlaga, de se Italija deli z odcepitvami, se parpravlja na skok v tamo. Napolitanove besiede so ble očitno namienjene tistim politikam, ki predlagajo odcepitev Padanije al Sicilije od ostale Italije, kot je bluo čut tudi v telih dneh.
Evropski parlamentarec severne lige je potardiu, de je odcepitev Severne Italije »čudovita ideja, ki so jo imieli tud protagonisti rezistence«; njega kolega je pa doluožu, de odcepitev ne pomeni skok v tamo, kakor so dokazale Češka, Slovaška in druge daržave, ki so z odcepitvijo skočile v Evropo. K temu doložimo pitoreske izjave drugih politiku pruot italijanski bandieri, ki bi jo radi nucali kot toaletno karto, prestolnici Rimu in drugim daržavnim inštitucijam.
Nečemo komentierat takih besied in se spuščati v razmišljanja o potriebi po preureditvi daržave in po večji avtonomiji dežel in drugih uprav.
Briga nas odnos, ki ga je imiela in ima italijanska daržava do Beneških Slovencu, ki so postal’ nje daržavljani pet liet potlè, ki je bla razglašena Kraljevina Italije.
V telih 144 lietih so se italijanske oblasti obnašale s Slovenci, kakor mati številnih otruok, ki je nieko jutro ušafala na pragu svojga velikega duoma lepega, inteligentnega otročiča, ki pa nie biu podoban svojim. Vzela ga je v naruoče, kier se je bla polastila njega majhane hiše in v naslednjih lietih se je na vse viže trudila, de bi postù kakor nje pravi otroc, pa zastonj. Kàr je odrastu, je bla vesela, de je zanjo dielu, jo branu pred napadi drugih al celuo ga je pošjala se borit pruot sosiedu … Otroku pa je v sebe ostalo vprašanje, zakì se je njega mat takuo ostro obnašala z njim, zakì ga je zmieram kregala. An dan se je zaviedu, de nie nje pravi sin…
Von z metafore. Kàr so se tud Slovenci videnske province zaviedli, de jim pripadajo določene pravice, de bi na zgubili svoje prave podobe, so jih začeli zahtievat mierno in pohlevno. Imieli so zaupanje v ustavo, v zakone, v dobro viero poglavarju… Ostal’ so pridni, zviesti italijanski daržavljani, a so zahtievali, de bi jim bla priznana njih posebnost.
Nieso kladal bomb pod elektrovode, nieso zaničeval’ italijanskih oblasti in bandiere; še v mislih nieso imiel’, de bi se odcepil’ od Italije. Buog var’! Mirno so plačeval’ davke, služil’ »domovino« Italijo med alpini; šli so na vse fronte in se kuražno boril’ pruot sovražnikam. So le prosil’, de bi jim ble priznane pravice.
In za lon? Za lon njih duhovniki in kulturniki so bli zasledovani, trucal’ so jim konfinacijo; močne puobe in može so pošjal’ v čarne belgijske mine; spraznil’ so njih vasi in jih razparšil’ po petih kontinentih. Samuo po 135 liet so bli priznani kot Slovenci, kar so bli in so želiel’ bit od nimar.
Tisti pa, ki se čejo odcepit od Italije, sedijo na vesokih sedežih italijanske vlade, parlamenta in dežel; tisti, ki bi radi dali v stranišče italijansko bandiero; so med tistimi, ki Slovencam krajšajo pravice in vsakdanji kruh in tardijo, de Benečani al Rezijani nieso Slovenci, kar pomeni, de so brez očeta in matere.
Kaj bi se zgodilo, če bi predstavniki naše slovenske skupnosti dajali take izjave? Bi bli že pred sodnikam obtoženi izdajalstva, obrekovanja daržavnih inštitucij in bandiere, atentata pruot Italije. Po latinsko bi se jalo: Quod licet Iovi non licet bovi. Se prave, de kar navadnim daržavljana nie dovoljeno, lahko dielajo njih poglavarji.