Pred Matero Božjo smo položli našo muoč, našo dobro voljo

 
 
»V naši zgodovini starogorska Mati božja je bla za naše ljudi velika pomočnica: tudi donas jo prosimo, de nam pomaga ohranit viero, de nas varje od nasreč an boliezni, de naši mladini arsvetli pot, de da muoč an tolažbo našim te starim an bunim, de ostane v sarcih naših ljudi po sviete an de izprosi večni mier an pokoj našim renkim«.
Takuo so molili po slovensko na Stari Gori, na praznik Kristusovega Vnebohoda, ki mu pravimo tudi ãVelik Križ“, v nediejo 16. maja, kàr so vierniki vsieh far Nediških dolin šli vsi kupe na božjo pot. Tuo je vsakolietno ruomanje, ki ga od lieta 2000 organizava špietarska foranija, de bi izpunila željo svetega očeta Janeza Pavla II., ki je vabu k odpuščanju an spravi.
Vierniki so se zbrali na velikim placu pod svetiščan. Vsaka fara je parnesla svoj oflokan križ. Natuo je bla precesija do cierkve. Po poti so pieli Lavretanske litanije.
Sveto mašo je darovau 'an manih. Somaševali so gaspuodi nunci iz Nediških dolin: špietarki dekan mons. Mario Qualizza, podutanski famoštar g. Rinaldo Gerussi, sauonski famoštor g. Natalino Zuanella, lieški famoštar g. Federico Saracino an g. Davide Larice, ki že puno liet ob nediejah mašuje v vaseh podbunieškega kamuna. Bla je navadna maša. De je bluo ruomanje iz Nediških dolin, se je videlo od duhovniku an križou, ki so bli okuole utarja. Po slovensko je bla prošnja, ki smo jo napisali na začetku an piesam »Lepa si roža Marija«.
Na koncu andohti so alpini skuhali paštašjuto za vse an so se ljudje nomalo vstavli, se med sabo srečali an se veselili. Naše fare so zaries puno potriebne božje pomoči. Saj so nimar buj majhane, imajo puno starih ljudi in malo mladih in otruok. »Tela, je naša žalostna zgodovina — je poviedu za Dom, mons. Mario Qualizza —. Zatuo je še buj potriebno, de se ušafamo kupe an de se čujemo adan blizu te drugemu. Vaka vas blizu te druge vasi. Lepuo je, de smo se v svetišču vsi srečali an bli vsi hišni, četudi se niesmo priet nikoli videli an poznali. Dajmo se kuražo adan z drugim an ložimo kupe, vse kar mamo. Pred Matero Božjo smo položli našo muoč, našo dobro voljo, našo pobožnost an tudi naše težave. Sigurno bomo parjeli pomuoč.«
Nekateri vierniki so bli žalostni, zaki je bluo par maši premalo po slovensko. Nekateri so celuo protestirali par duhovnikah, zatuo ki litanije par precesiji nieso ble v domačin jeziku.
Lepuo je, de tudi navadni vierniki imajo par sarcu tele reči. Če zanemarimo suojo kulurno an viersko podobo tudi na buj velikih parložnostih, tuk usaka besieda an usako dejanje ima velik pomien, na puojmo deleč.
Cierkvi an našim duhounikam je trieba dati veliko čast. Njih je zasluga, de se je slovenska besieda ovarvala po nasih dolinah do donašnjega dne skuoze zlo težke cajte. Udali se nieso Mussolinievu ukuazu, ustrašili se nieso pred gladiatoriji… Sada, ki je slovenski izik u šuolah an na kamunah, priznan od daržave an od regjona, se na smie zgubiti v cierkvi.
Donašnji dan imamo use pravice od civilne an cerkvene oblasti. Muoramo jih nucati, čene bomo dielali škodo samin sebe.