V cajtu, kàr zgleda, de je Halloween popunoma nadomestiu naše navade za Vahte, so še nekateri judje, ki se trudijo za varvati naše lepe tradicione. V torak, 31. otuberja, je zdravnik Stefano Qualizza v Sriednjem oživeu navado pobieranja hliebcu za te rance. Z njim je biu tudi oče Antonio (Toninac), ki zlo dobro pozna domače piesmi in tradicije. Pru on je lieta 1994 v Domu napisu, kuo je navada potiekala: »Zložili so se okuole mize in so začeli moliti za te rance od tele hiše. Kàr so končali, je gaspodinja dala vsakemu hliebčič v spomin na te dušice od hiše. Kajšankrat namest kruha je dala malo sudu (10-15 italijanskih lir). Tuole je šlo naprej cieu dan. Otroci so paršli tudi iz drugih vasi.« Gospa Danila Qualizza nam je poviedada, de so bli otroci zlo veseli hoditi od hiše do hiše za molitve in hliebce, kier so ble lieta mizerije in lakote. Vse tradicije naših dolin so ble tudi parložnost za otroke, de zbierejo kiek za jesti in kajšan sudič. Zadost je pomisliti na koledo, na vlačienje ognjiščevih kietni po ciesti na Velik petak, na nosenje po hišah požegnanega ognja na Veliko saboto in še druge parložnosti.
Lietos so se na viljo goda Vsieh svečeniku zbrali v hiši Drejutove družine. Gospa Gianna Drecogna – Puhova je začela: »V imenu Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Bomo molil’ ‘an Oče naš, ‘no Češčena si Marija in ‘an Buog dajte jim večni mir, na čast Ježuša in Marije in vsieh pomočniku pred Buogam za vse tiste dušice, ki so se ločile iz tele hiše in žlahte.« Po molitvi so pobral’ hliebce, pa tudi sudiče. Po Drejutovi družini, so obiskal’ Karjolinovo, Juračovo, Bernardovo in Hlaščanovo. Molili so tudi za družine, ki na živijo vič v Sriednjem. Skupinca ljudi je natuo šla molit tudi v hiše Gorenjega Tarbija in Oblice, kjer so na sedežu društva Barluza parpravli za jesti in za piti. Za tuole si zahvalo zaslužita Danila Qualizza in Adriano Chiabai.
»Močnuo želim, de se tela navada ohrani – nam je poviedu Stefano Qualizza –, zatuo sem se potrudiu, de bi jo ponovili. Tela navada je pomembna ne le za nje vierski pomien – dušice se varnejo v sojo hišo in čujejo ljubezen soje žlahte –, pa tudi kier darži kupe judi vsieh starosti. Naši otroci lahko spoznajo adno naših liepih navad, ki kupe z drugimi sestavlja staro in bogato kulturo naših dolin. Na smiemo jo zgubiti.« Toninac Qualizza je napisu v Dom: »V Benečiji so mislili, de so ble za Vahti dušice tih rancih pričujoče v hišah, kjer so čakale molitve tih živih. V Sriednjem ženske so skarbiele, de bo čez nuoč goriela luč v hišah an so lepuo ahtale ne pomietat, de na bojo zaganjale uon nevidne dušice družinskih te rancih. Na viljo pred praznikam vsieh svečeniku zuonovi vsieh cierkvi so žalostno zuonil’ do desete ure zvičer. Vse tuole kaže veliko hvaležnost živih do svojih rancih, od katerih so parjeli vse premoženje in predvsiem bogato ljudsko kulturo in izročilo.« V kajšnem kraju so imiel’ tudi navado dekorirati spraznjeno bučo (mulon) in v njo dati paržgano svečo, de bi takuo osvetili dušicam pravo pot do hiše. (V. G.)
