Pro loko Nediške doline je v sodelovanju s studiam ForEst parpravila in označila 167 kilometru dugo pešpot, ki v desetih etapah povezuje 44. votivnih cierkvic v Benečiji. Gre za hvalevriedno iniciativo, saj so tiste cierkvice izraz duše in sarca naših priedniku.
»Lahko tardimo, de sta bla 15. in 16. stuolietje za našo Benečijo prava renesansa (rinascimento), se prave cajt rasti in poživitve kulturnega življenja ter šeritve umetniških stilu, ki so parhajali iz Slovenije in drugih dežel na drugi strani Alp,« je v zgodovini Benečije napisu Giorgio Banchig.
»Od druge polovice 15. stuolietja naprej je bluo po naših dolinah in gorah odpartih vič kantierju: naši ljudje so dali prezidat njih majhane cierkve, ki so ble v romanskem stilu, so jih dali oliepšat in za tuole nardit so poklicali slovenske umetnike, ki so guoril’ in zastopil’ ne le jezik ljudi ampa tudi pamet, preference in senzibilnost, ki seviede so bli podobni v vsieh slovenskih deželah. Stil telih mojstru je biu poznogotski, ki se je razšieru v Benečiji, v Sloveniji in še v drugih krajih, kàr je bla renesansa v Italiji že začela in parnesla nove stile, ki so se skliceval’ na klasični sviet.
Gotski stil je začeu v Franciji v drugi polovici 12. stuolietja in se je od tam razšieru po cieli Evropi do Italije. Tle k nam je paršu v 15. stuolietju in cierkve v telem stilu so zidali do parve polovice 16. stuolietja.
V nekaterih cierkvah je bluo telo dielo zlo potriebno, kier je močan potres lieta 1511 napravu velike škode starim romanskim cierkvam.
Verjetno je Benečija v parvih desetlietjih Beneške republike rastla ekonomsko, če ne na zastopimo, kakuo so mogli ljudje, ki so bli skor vsi kmetje in pastierji, zbrat potriebne financiamente za plačat mojstre, ki so parhajal’ iz druzih dežel.
Narbuj poznan predstavnik poznogotike v Nediških dolinah je biu mojster Andrej iz Škofje Loke. V Benečijo je paršu verjetno na povabilu njega vaščana famoštra iz Špietra pre Klementa Naistotha.
Andrej — ki se je podpisavu Andre von Lach (Lach = Škofja Loka) — priet ku pridit v Nediško dolino je zazidu al prerunu cierku v Sedlu pri Borjani in svetega Brikcija v Volarjih na Onejskem; lieta 1477 je zazidu čudovito cierku svetega Ivana v Landarski jami in tle je pokazu vso njega sposobnost, kjer je v takuo stisnjenem prestoru naredu pravo umetnino, ki jo še donas občudujemo.
Tle je Andrej pustu njega podpis in datum 1477; blizu njih je dodano ime Jakob, ki verjetno je biu njega pomočnik al’ tist, ki je izdielu kamanove podobe, ki daržijo gor stienske stabre. Tiste lieto je Andrej dielu tudi v Briščah, nimar v Nediški dolini, kjer je zazidu al prerunu cierku svetega Florijana (od tele cierkve je ostala samuo lapida z imenam mojstra in lietnico 1477), in še v Porčinju, kjer je zazidu cierku posvečeno svetemu Ivanu in Luciji. Od tele cierkve je ostù liep prezbiterij in podpis mojstra.
Andrejevi sleduovi se zgubljajo na Ponikvah, na Šentviški planoti, gor visoko nad Tolminam, kjer je prezidu cierku svete Marije in pustu njega podpis; v lietnici pa manka zadnja številka 148…
Drug muojstar, ki je paršu v Benečijo na povabilu pre Klementa Naistotha, je biu Gašpar iz Tolmina. Verjetno je prù on prerunu špietarsko farno cierku in je zazidu cierku svetega Arneja v Čjubcih v Idarski dolini, kjer je postu tudi njega podpis: 1521 magister Casper de Tulmino.
Gašpar je živeu puno liet v Špietru in je biu priča testamenta gaspuoda Klementa Naistotha s slikarjan Arnejan iz Škofje Loke. Tele je biu velik in poznan slikar. Njega freske najdemo v Volčah in Volarjih na Tolminskem, v Krestenici pri Kanalu, v kanalskem Lomu, v cierkvi svete Helene na Bieli na Kobariškem.
V Benečiji njega krasno in še lepuo ohranjeno dielo vidimo v cierkvi svete Lucije v Kravarju; morebit je dielu tudi v farni cierkvi v Špietru in v Landarski jami. Tle so ostali le kosi fresk in tista zanimiva Veronika, se prave obraz maltranega Jezusa, ki je po starim izročilu ostù na partu pobožne žene, potle ki ga je obrisala na težki poti pruot Kalvariji. Freska v Landarski Jami je velikega pomiena, kier rane in kri na Jezusovem obrazu se vidijo na sindoni (Torinski part) glih na tistih prestorih. Kar pomeni, de je slikar Arnej al vidu sindono al pa kaduo drug, ki jo je vidu, mu je poviedu, kakuo freskat Kristusu obraz. Naj na koncu omenimo še kiparja Antona iz Škofje Loke (Tonio de Lochia), ki je v tistem cajtu dielu v cierkvi svetega Blaža v Čedadu.
Omenil’ smo cierkve, ki še donas ohranjajo podobo al kajšno pričevanje poznogostkega stila. Ob tistih pa muoramo omenit tudi druge cierkve, ki so ble prezidane in prestrojene v naslednjih stuolietjih, še posebe v 19., al’ pa ki so se podarle al’ so ble “prenesene” v bližnje vasi. O vsieh telih cierkvah je pisu čedajski kalunih Michele Missio, po vizitaciji, ki jo je imeu v zadnjih lietih 16. in parvih 17. stuolietja. Tele so cierkve, ki jih je vidu ob tistih, ki smo jih že omenil’: svetega Lienarta v Podutani, svetega Abrama v Utani, svetega Petra v Špietru, svetega Jakoba v Ažli, svetega Ivana Karstnika v Gorenjem Tarbiju, svetega Ivana Karstnika v Dolenjem Tarbiju, svete Doroteje v Petjagu, svetega Antona v Klenji, svetih Primoža in Felicijana v Gorenjem Barnasu, svetih Muhora in Fortunata v Sauodnji, svetega Florijana in Ivana Karstnika na Tarčmunu, svetega Ivana v Matajurju (cierku je donas posvečena svetim Gervaziju in Protaziju), Device Marije v Ruoncu (Tuomac – cierku je donas posvečena svetemu Zenonu), svetega Jurija (podarta) in svetega Kancijana (podarta), ki sta spadali pod Gorenj Barnas, Matere Božje in svetega Arneja v Barnasu, svetega Silviestra v Landarju, Svetega Duha na Varhu, svetega Miklavža v Ofijanu, svetih Andreja in Danijela nad Gorenjo vasjo, svete Marije Magdalene (podarta) nad Oblico, svetega Sinžiliha (Egidija podarta) nad Kosco, svetega Arneja (podarta) nad Hlasto, svetega Pavla nad Sriednjem. K telim doložimo še cierkve Device Marije, svetega Štuoblanka in svetega Florijana (podarta) na Dreškem, ki so pa tenčas spadale pod faro Volče v Soški dolini.
Gre za 25 cierkva in če k njim doložimo tistih 19 (zuna kamuna Prapot), ki smo jih omenil’, vidimo, de so v tistem cajtu Nediške doline štiele kar 44 cierkva, zlo veliko število za takuo majhano skupnost, ki je tekrat štiela kakih 5 – 6 tavžint ljudi. Slovenci Nediških dolin nieso zidal’ graduovu al vil grofam in poglavarjam. Zidal’ so cierkve na čast Bogu, Devici Mariji in svečenikam, ki so se jih zbral’ za patrone.« Tele cierkve pričajo, kakuo tesne so ble povezave med Benečijo, Soško dolino in Slovenijo, še posebe z Gorenjsko: slovenski muojstri so hodili v Benečijo, kjer so se ušafali med svojimi ljudmi.
Tele cierkvice izražajo ob globoki vieri tudi, de Benečija parpada slovenskemu svietu. Ne razume se torej zakaj so pot med 44 votivnimi cierkvicami okarstili in označili samuo po italijansko. (U. D.)
Con una conferenza in modalità digitale, lo scorso 15 aprile è stato presentato il «Cammino delle 44 chiesette votive» ideato dalla pro loco «Nediške doline» e realizzato grazie allo studio naturalistico «ForEst». L’itinerario di lunga percorrenza si divide in 10 tappe e collega tra loro i sette comuni delle Valli del Natisone, ai quali si aggiungono Prepotto e Cividale del Friuli.
Il percorso permette al pellegrino e all’escursionista di percorrere le valli dei fiumi Natisone, Alberone, Cosizza, Erbezzo e Judrio partendo e tornando a piedi dalla stazione ferroviaria di Cividale, nonché di usufruire delle attività ricettive e di ristoro offerte dal territorio.
Le protagoniste del cammino sono le 44 chiesette votive selezionate da Tarcisio Venuti nel volume «Chiesette votive da S. Pietro al Natisone a Prepotto». Il percorso le mette in collegamento, permettendo la conoscenza di arte, storia, natura e cultura della Benecia.
I promotori dell’iniziativa intendono porre in essere una collaborazione diffusa tra istituzioni, attività economiche ed associazioni interessate dal percorso. Ritengono, infatti, che il Cammino sia una occasione di promozione delle Valli del Natisone e del Judrio e possa avere ricadute positive anche in termini economici e sociali su questi territori.
«Tra la seconda metà del XV e la prima metà del XVI secolo la Slavia fu un grande cantiere dove noti e ignoti artisti sloveni si susseguirono nel costruire, ampliare e restaurare le antiche e piccole chiese di stile romanico disseminate sui monti e nelle valli. (…) Fu un vero risveglio religioso e artistico; (…) un risveglio che rinvigorirà e salderà i rapporti tra gli Sloveni delle Valli del Natisone con quelli dell’Isontino e della Slovenia centrale», ha scritto Giorgio Banchig nel volume «Slavia-Benečija. Una storia nella storia» (edizioni Most).
Significativo, infatti, che i beneciani, sotto la Repubblica di Venezia, si siano rivolti per quest’opera gigantesca – una chiesa per ogni 3,7 chilometri quadrati e ogni 87 persone – ad architetti e artisti sloveni. Sembra proprio il desiderio di evidenziare la propria appartenenza linguistica e culturale al mondo sloveno.
Per questo risulta davvero di difficile comprensione che i promotori del «Cammino delle 44 chiesette votive» abbiano scelto solo la lingua italiana per denominare l’itinerario e per i cartelli indicatori. E questo proprio quando la Comunità di montagna Natisone e Torre ha installato sui sentieri delle Valli del Natisone quasi duecento cartelli bilingui italiano- sloveno.
