Parvi obisk nadškofa Mazzocata v Benečiji

 
 
V nedeljo 28. febrarja je parvič paršù v Benečijo novi videnski nadškof, mons. Andrea Bruno Mazzocato. Tele je njega parvi pogled v naše doline, s sveto mašo, ki jo je zmolil v špetarski cerkvi. Od telega beneškega sredisca je vzdignu njega oči do Matajura an na majhano deželo, ki stoji na obznožju našega gorskega očaka.
K maši so bli povabljeni posebno ljudjè, ki živé v Špietarskim an Podbunieškem kamune, medtem ko druge fare bo poskarbeu obiskat tolo polietje, zak njega želja je spoznati v kratkem cajtu vse naše fare tud tiste buj oddaljene an skrite po gorah al’ pa v dolinah.
Par maši nieso mogli biti prisotni duhovniki, ki navadno služijo v Benečiji, zak dopudan so bli vsi po svojih farah. A so se zbrali za kosilo v špietarskem faruze, kjer je dekan mons. Marjo Qualizza parpravu primerno kosilo za tajšno srecanje. Bli so štier famoštri an njih pomočniki, takuo de škof je imel parložnost poslušati njih besiede an poprašati, kar mu je bluo buj neznano, ki po njegovih besiedah nie malo.
Nam je odkrito poviedu, de mu nie lahko poznati an poglobiti razmere naše velike škofije, zatuo skuša poslušati vič, ki more, an potle premišljevati, kar je poslušu. Takuo, v Špietre je jal, de ku je paršu iz cerkve, so se mu parbližali nieki ljudje, ki so ga že v začetku želieli podučiti v jezikoslovju, to je v znanju jeziku, zak so mu jali, de v Benečiji zivé Slovani, ne Slovenj. Težkuo mu je bluo zastopiti razliko, takuo de, od sada napri, bo imeu še an problem vič an ‘no preglavico, ku de bi na imeu drugih problemov.
Prav je, de naši Benečani so zainteresirani za svojo identiteto, tuole je lepuo, a grede morajo poglobiti znanje naše in celotne slovanske in slovenske zgodovine, de bi jo znali lepo povedati tudi našemu škofu. An potle pametno bi bilo, de bi znali takuo lepuo povezovati viero an vsakdanjo življenje, de bi na odstranili ene od druzega.
Nazadnjo, kadar smo mu na splošnem predstavili probleme naših far, škof je z velikim začudenjem poslušu, de previč naših faranov namesto biti ponosni svoje slovenske identitete, živé v veliki zaskarbljenosti, de na bojo štieti kot Italijani. Škof je mislu, de naši ljudje, vsi, so zelo ponosni, za kar so, zak vie, de drugje je prav takuo, kot na primer v Južnem Tirolu.
Zatuo smo mu poviedali, de najtežje pastoralno dielo je, de bi združili an sprijaznili viero an zgodovino, kulturo an ljubezen do rojstne zemlje.
Za zaključek neki furlanski duhovnik, ki je biu na kosilu an ki lepo pozna našo zgodovino, je jal škofu, de naši slovenski duhovniki, ki so službovali v naših farah, so vsi vredni posebnega spomenika v trajno zahvalo.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp