Tle par nas praznik Marije vnebovzete, 15. vošta, kličemo Rožinca. V Benečiji je bluo ankrat puno liepih navad, ki se jih je šele v kajšnih vaseh ohranilo. V dreškin kamunu že nekaj liet društvo Kobilja glava parpravja delavnice, de bi učila, kuo se dielajo tradicionalni snopiči. O Rožinci je napisala Lucia Trusgnach Škejcova v bukvah »Rožinca je naša«, ki jih je lieta 2007 izdala zadruga Most. V njih je v domačem slovenskem dialektu lepuo opisala, kuo so napravjal’ snopiče in kajšan pomien so imiel’. »Po navad, k pervi Sveti Maši so hodile naše nune, v černo obliečene, s škurastin facuolam, zavezanim ta za vratam, kjer so floki majal’ dol do herbata. V rokah so nesle snopicje pušljov, k’ so sadile tu vertu al ta pred hišo, za te mertve v britofi. Giorgine, ortensije, sable an zvezdice. Riedko an kak altruž, ma narvickrat so bli pušilci ta s trave. Na pomlad so ble an vieje drievljov an teršuov, k’ so fajno cvedli. Nune so skerbiele po stazicah, tkaj k’ so mogle, za kan v nediejo ni manjkalo diela: skuhat južno, pogovernat žvino an varvat otroke, za dat možnost an hceri al neviesti iti potle k pozni maš. Se mi je zdielo čudno, de prou za Rožinco, za velik praznik Marije vnebovzete, ma an praznik Marije rož – tele nune so nosile v cerkou, na mest narlieuših rož, snopicje nenavadnih pušljou, k’ so an smerdiel’ od deleča. An naša nona je imiela nje že napravljen na pragu, za de ga na pozabi. Ona mi je poviedala, de prou tist dan, par maši, jih je biu famoštar požegnu, an potle tiste snopicje so jih ble nazaj damu pernesle za jih zažgat, če je bluo potreba, za de kadiž – k’ je »muorou« bit oster an smerdljiv – je biu odvernu, s pomočjo Mati Božje, zluodja an njega diela. Je tiela rec boliezni za človeka an za žvino, tučo za travo, ušenico in sadje an vsakih sort nasreče. Kako veliko upanje so kladli tu tel majhin snopic: buojš ko donašnje zavarovanje »kasko«! Mocna viera an mocna vraža so se srecjale nad snopicjam. Potle k’ sim tuole zaviedala, an mine se mi je zdielo, de čeglih niso uonjal’ an niso bli prou fajni, je bluo buojš, de teli pušlji so ostal pod našo strieho. Se zmislim, de samuo inkert sim videla zažgat snopic. Luht čerin ko tu paklu, nona je odkrila rinke šporgeta an je dala oginj snopicju. Kadilo se je po vsi hiš, gor po štengah, gor po kambrah, vse se je zasmradinlo, dok ni nona peršla dol pred vrata an kadiž se je uzpeu do luhta, za de je arzpodu magle, pune daža, vietra an tuče. Na viem vic, kuo se je zveršila tala kadiunca, ma brez tele manovre je bluo »za šigurno« slaviš. Vraža, viera an stara navada. Vse v telim snopicju nam prav’ ob življenje naših starših, kuo so e martral’ tu snožetah, tu njivah, an kuo je bluo lahko zgubit na naglim, zarad nasrecje, tuče al boliezni, vse, kar so težkuo nastavli s fadijo celega življenja. Keri pušlji so šli tu snopic an keri ne, se je fajno viedelo. Grede k’ se je dielalo tu njivah an snožetah, se je pomerkalo, kje so rasli, an na Rožinco, zjutra, se jih je šlo pa pobierat, takuo k’ so učil’ te stari an takuo k’ smo se an mi navadli. Ma ko vse, kar ni napisano, zdej se na vie vic, dost jih je vsieh. Kajšin porče, de jih je sedim, kajšin devet al dinajst al dvanajst, an trinajst. Tuole niema velikega pomiena. Kar je važno, je, de po vsieh naših dolinah pomen, k’ stoji tu snopici, je le tist. Se mi zdi pametno mislit, de števila telih pušljov pirdejo ta z viedenja naših starših, k’ so merkal’ vse, kar se je gajalo oku njih, al pa ta s prav cal ta z učila Svetih Pismou. Zak števila so per adnim kraj magične, skrivne, per drugim kraj terduo navezane z življenjem grunta, k lunan, k letanju sezon; z adno besedo: zvezani s cajtam, k’ vse perpelje do zdrielosti. Na kor bit specialist za spoznat, de sedim je dni v tiedne an samuo sedim planet so spoznal’ per starim; sedim dni je korlo za stvarit sviet an ‘mamo sedim Sv. Sakramentov an sedim glavnih griehov. Devet, znamunje začetka an konca vsake reči: devet miescou kor za se rodit, Jezus je umru ob deveti ur. Dinajst, število nevarnosti, ujske, neposebnega an grieha. Dvanajst je ur dneva, miescov, znakov zodiaka, dvanajst je bluo Apostolov an dvanajst rodov je imel Izrail. Trinajst, število velike sreče ko velike nesreče. Kajšnemu nos’ dobro, za druzega je ko smert. Število, terduo zvezano z Zadnjo vičerjo Vangelija. Naših starših ni vic an te k’ je ostau, na puobne lepuo, an vic pušljov, k’ jim zaštieješ, vic se jih zmislijo. Takuo de smo se morali opriet samuo na našo pamet an s pomocjo naših mam an non smo zbral’ te narbuj blizu resničnemu snopicju. Puno telih rastlin so nucal’ per starim za zdravilo majhinih bolezni: ker so se oparli, uriezal’ al spahnil’ nogo al roko.« Lucia Trusgnach piše, de so v snopičih nucali gruco, komarač, kreč, pelin, uratic, glovnik, rožo Device Marije, ki so jo klical’ tudi roža Svetega Roka, rožo Svetega Ivana, salvijo te dujo, slis, zvončielco kosmato in zvončič. (Sk. Sl)
L’articolo descrive la tradizione dei mazzi di fiori e erbe che nella Slavia vengono benedetti nella solennità dell’Assunta, il 15 agosto. Secondo la ricerca del gruppo degli slavisti nell’ambito dell’associazione “don Eugenio Blanchini”, questa tradizione unisce superstizione, fede e antica consuetudine.
