Naj le naprej živi naš domači izik!

 
 
»Je biu ankrat an mlad mož, ki pogostu je sedeu ta pred oknan an s cigaretan tu usteh, je sanju druge svetuove… Je bla ankrat mlada žena, ki z no rožo tu pest je sanjala druge svetuove«. Tele so besiede, s katerin je začela “mlada žena” Cecilia Blasutig suoj nastop na konkoršu Naš domači izik, u špietre u saboto 13. marča. Niesan šteu, dost judi usieh kupe je sodielovalo na teli bogati an veseli parložnosti; pa puna sala je dielala za pričo, de tiste besiede vajajo “šelè” donas: mlad mož, mlada žena, sanjata “šelè” druge svetuove. Svetuovu za jih sanjat na manjka an usak naj gre po sojih sanjeh. Moja sanja je, de bi čez stuo liet naši nevuodi mogli poslušat an zastopit, u našin domačin slovienskin iziku, še drugo Cecilio, ki bi guorila le o sanjah. Kaj bi pomenila naša kultura, če bi pustila sanje, če bi pozabila tisto dušeuno muoč, ki je parpejala naš narod do donašnjih dni?
Ankul niesan imeu parložnosti, de bi sedeu par mizi kake giurije, de bi muoru sodit, kar um, pamet, duh naših judi zna požet u šarokin puoju našega kulturnega izročila, našega bogatega zgodovinskega premoženja. Majhane briemana požetega pardiela so nan predstavli konkorenti an nan jih pokazal’ an ponudli ku pisane an dišeče pušjace. Kajšan bi jau, de nie nič posebnega tu tuolin, de nie velike literature, nie posebne poezije, nie izbranih an izrednih piesmi. Ries je! Pa kar je paršlo na dan ima velik valuor za usakega od nas, od Rezije dol.
Čeglih je malo zeblo u sali, so ure stekle hitro, zak usak, ki se je luožu pred mikrofon s sojo kapaciteto je dajau topluoto an muoč sarcu an pameti.
Grede k’ san poslušu otroke dvojezične šuole, parlietno ženo, ki je paršla napuošto iz Sondrija, mladega fanta an čečò, ki se spominjata na stare cajte, skupine pieucu, ki s pietjan darže paržgano faglo družbenega veseja, moža, ki jo zna parhiubno poviedat, karnajsko al rezijansko govorico, a miesleta, de je bluo lahko jih luožt u varsto, cenit, zakì an dost vaja njih dielo? A vaja vič trud an šibak glas Eme Scubla iz Ahtena, ki je pravla o Pauli taz Kobarida, al pa timid nastop otruok trečega razreda dvojezične šuole, ki uresničujejo, konkretizirajo naš trošt u bodočnost? Na prestoru sodnika san se znajdu ku adan, ki muora zbrat med rečmi, ki jih je težkuo kupe parkladat: mladuost an staruost, individualna kapaciteta konkorenta, ki se parvič znajde pred publiko an mikrofonan al drugega, ki bi mu bit že ator na profesjonalni rauni. Adan pieje, drug recitira, trečji prave prauco, četarti guori suoj domači slovienski dialekt, peti gode kitaro, šesti je pieuski zbor an takuo napri do štierandvajstega. 24 konkorentu je an liep, močan numer, ki nan kaže ne samuo, de je šele žiu naš domači izik, ma ki ga čejo judje branit, ohranit an zbuojšat, ga napisat, de ostane, ga jubit, takuo k’ se jube rojeno diete kot zaupljivega dokaza novega življenja al se pobuošca biele lase stare mame, u zahvalo za uso pot, po kateri nas je kompanjala an varvala.
Morebit bi na bluo slavo premislit sistem, kriterije cenitve, valutacjona uriednosti usakega nastopa. Mislen, de nie zadost gledat ekspresiunosti konkorenta, kvalitete an korektnosti besied, po pravilniku konkorša (art. 4). Nie zadost cenit izika, besied, pač pa dat valuor pomienu, ki ga imajo besiede, kvaliteto, vsebino an tip komunikacjona, ki je u besedilu. Teli so problemi, ki jih bo špietarski kamunski komitat imeu u mislih, če bo še organizavu tel konkorš, posebno če bo še rasu intereš judi za domači izik.
Upanje je, de s sojin pardielan pridejo na dan tudi usi tisti, ki takuo glasnuo zaguarjajo domači izik s proklami an pismi na Messaggere. Rad bi vidu, poslušu an brau, kaj znajo; rad bi zbieru njih kontribute u praucah, u pismih an piesmih, s katerimi bi pokazal’, kajšan an keri “domači izik” nucajo, kje an dost je diferent od mojga al od tistega, ki so ga konkorenti nucal’ tisto vičer u Špietre, takuo k’ čejo, naj ga kličejo. Nie ime izika, ki je important; fondamentalno je, de tist izik, ki ga zaguarjajo, nan ga pokažejo, de ga nucajo pred judmi, pred usiemi, takuo k’ mi dielamo od nimar. Rad bi viedu, kara je difreneca, razlika, med “natisonianan” an mojin slovienskin.
Do sada vien samuo, de njih je buj baštardán z italijanskin, kjer so pozabil’ puno besied, ki so jih nucal’ naši te stari. Njih neznanje “našega” skupnega izika skrivajo s sovraštvan pruot nan, zak mi ga kličemo slovienski, ku de bi mi zagovarjal’ kiek juškiega. Mi pa vemo, de brez učit, brez pravilno pisat, brez nucat, brez obnovit našega “domačega” tudi s pomočjo slovienskega standarda, preca na bo nobednega izika, ne našega ne drugega, zak bo samuo italijanski ostu.
Intant, muoran dodat, de kamun je luožu 2.000 euru za nagrade z denarjan, ki mu je paršu s deželnega zakona za “domače” izike. Cielo manifestacjon je peju napri šindik Tiziano Manzini an po njega rokah so ble dane nagrade, ki so šle: u kategoriji mladih Anni Banelli an Emi Golles, u kategoriji odraslih Ani Jussa, Luisi Battistig an Andreini Trusgnach. Med skupinam na parvi prestor so paršli Nediški puobi, za njin zbor Tri doline an na zadnji Renzo an Lidia. Lepuo je mislit, zame, de donas Benečani ušafajo nagrado, sude, zak lepuo znajo nucat tist izik, za kater, kàr san biu ist otrok, san ušafu paco po rokah. Manjkul kjek je kambjalo na buojš!