Naj bo znanje popunama človieka vriedno

 
 
Začeli smo novo pastoralno lieto, ki je posvečeno vzgoji otruok in splošno vsieh nas, zak' smo vsi potriebni nadaljevati v učenju, znanju in rasti v pravi mieri človieka. Vzgoja je dielo, ki ga je zbrala celotna Cierku v Italiji in bo trajala deset liet. Vsako lieto bo imelo posebno izbiero, takuo de se dopune program tiste vzgoje povezane s kulturo, ki je odparta do božje vesakuosti. Ries je, de če se naše znanje sreča z božjo modruostjo, tekrat postane popunoma človieka vriedno.
Lietos so na varsti otroci, zak' se z njimi začne življenje, ki pa je povezano s starši, ki so paržgali luč iz katere se je življenje parkazalo. Vičstuolietna izkušnja nam prave, de je vzgoja – tuo je učiti otroke pametno živeti – narbuj liepa in narbuj težka rieč na svietu. Učiti živeti je izredna mojstrovina, ki tajšne jo ni na svietu. Zatuo muoramo biti vsi lepuo parpravjenj, de bomo znali modro do konca spejati telo dielo.
Ko pa govorimo o učenju ali vzgoji, se na moremo pozabiti, kaj je bilo učenje par nas pred štiridesetimi ali petdesetimi lieti. Dvie so bile šuole v katerih smo se učili in smo začenjali zastopiti, kaj je življenje in kar je z njim povezano. Tele dvie šuole sta bile družina in Cierku. Takuo sta bile tarduo med sabo povezane, de kar smo slišali v družini je všafalo potarditev v Cierkvi.
Mislim, de je bilo povsod takuo, a par nas je imelo posebno vriednost, zak' je bila šuola v cerkvi tarduo in veselo povezana z našim življenjam, z našim jezikam, z našimi navadami. Takuo, de smo se z viero navadli tudi ohraniti našo kulturo, našo identiteto, ki jo donas draguo cenijo po vsiem svietu.
Tudi donas mislimo na tako vižo učenja in vzgoje. Želimo, de se na utarga nit, ki povezuje različne cajte naše zgodovine. Ries, de so donas rečì buj težavne zavoljo targa, ki parnaša vsak dan tarkaj blaga, de na vemo, ki vebrati in kakuo se braniti. Zatuo je zelo važno, de bomo znali ohraniti družino in cerkev, ki tarpita, vsaka posebe, velike težave, ki so težave cielega sveta. Če pa se bomo znali lepo služiti s tolo božjo gnado, bomo znali tudi rešiti težke probleme, ki jih donas živimo.
Muoremo dodati pa še eno šuolo, tuo je naša dvojezična šuola, ki je bila ustanovljena prù za naše kraje in za naše ljudì. Uspeh, ki ga je dobila, četudi na manjkajo naspruotovanja, pomeni, de je tista šuola parmierna za donašnje cajte. Takuo bomo mogli reci, de naša generacija nie te zadnja, ki govori naš jezik, kjer za nami hodejo novi roduovi. Tuole nas veselì in še buj nas bo veselilo, če bota družinska in cerkvena šuola še naprì žive in močne.