Na Staro goro kupe s Papežam

 
 
Že dvanajsti krat nas špietarski dekanat vabi na ruomanje na Staro goro. Začeli smo tele skupni shod 11. junja jubilejnega lieta 2000 na Majnca. Nas je bilo zaries puno. Tarkaj, de smo težkuo stopili vsi v cierku. Seviede, je bilo Sveto lieto, zatuo je biu parklic velik an je bla udeležba parmierna dogodku. Lietos pa tala božja pot ima novo muoč, zak' jo moremo povezati z obiskam Papeža Benedikta XVI. v Ogleju, ki smo ga veselo doživeli 7. maja.
Tam dol so se srečali vierniki starega an slovitega patriarhata, ki je zbrau pod svoje peruota latinska, slovanska an niemška ljudstva. V resnici, odnosi niso bili takuo rožnati, kakor se piše. Nomalo romanticizma spada h tajšni zgodovini. A ries je, de je Oglejski patriarhat postau ku velika družina vič narodu. Ku vsaka družina, je gledu peljati naprej svoje ljudì v tajšni viži, de bi se na sovražili ampa, de bi se ljubili v svoji identiteti an različnosti. Tela je bogatija, ki jo je Ogleju trieba resnično parpisati.
V telim duhu se naš špietarski dekanat spet združi 5. junija, na praznik Velikega Križa al' Vnebohoda. Namien ruomanja je, de ponovimo an utardimo našo viero an medsebojno spoštovanje.
Veselo lahho priznamo, de je puno sovraštva padlo, de se je vič spoštovanja pokazalo an de nie tistega medsebojnega naspruotovanja, ki je bluo ankrat, ku marzla sienca nad našo majhano a preliepo deželo.
Takuo ki je Papež Benedikt XVI. jau v Ogleju, je trieba, de spet pokažemo »simpatijo« do našega sveta an še posebno do nas. Muoremo imieti pravo veseje za kar smo, za naš narod an za njega zgodovino an kulturo. Tuole je močnuo povezano z našo viero. Saj na smiemo pozabiti, de viera na pomeni živieti zuna telega sveta, ampa biti še buj povezani z našo zemljo. Kristjanska viera prave an učì učlovečenje Jezusa Kristusa. Tuo je, de so nebesa paršle na našo zemljo.
Telo ruomanje na Staro Goro je ku se varniti damu, spoznati svoj dom an se veseliti s svojo družino. Zatuo bi bluo pametno, de bi se na našim shodu ponovilo kjek tajšnega ku v Ogleju an posebno v videnski katedrali. Se pravi, de bi zazvonila tudi naša besieda an de bi Evangelj prebrali tudi v našim jeziku. Drugač se na bomo dost pomagali an bomo še ankrat pokazali, de je naša cierku buj odzad ku civilna družba.
Praznik Velikega Križa nas vabe h spreobarnjenju an novemu življenju, kar pomeni, de Kirž nie vič strah an poguba, ampak božji znak iz nebes. Postau je odrešenje an upanje za vse nas. Takuo moremo iti pogumno naprej.