Mons. Kragelj zapušča globoko versko in kulturno sporočilo

 
 
Od torka 30. novembra mons. Jožko Kragelj počiva na marijaceljskem pokopališču nad Ligom, odkoder se uživa predkrasen razgled na Benečijo, Julijce, Posočje, Trnovski gozd, Korado do furlanske nižine in morja. Zaspal je v Gospodu v petek 26. v Vipavi, kjer je preživel zadnja leta v molitvi in v družbi spominov na dolga leta delovanja v Božjem vinogradu kot goreč duhovnik, ploden publicist, pisatelj in prevajalec. Mons. Jožko Kragelj je dočakal visoko starost – 91 let. Rodil se je namreč 4. februarja 1919 v Modrejcah pri Sveti Luciji na Tolminskem, ki je bilo priključeno k Italiji po prvi svetovni vojni. V otroških letih je doživel na eni strani preganjanje slovenskega jezika s strani fašističnih oblasti na drugi pa neomajnost domačega župnika Josipa Abrama, ki je kljub prepovedi v slovenskem jeziku otroke učil svetih in posvetnih vsebin.
Po opravljenih študijih v goriškem semenišču je bil posvečen v duhovnika 8. decembra 1942. Nekaj mesecev je bil kaplan v Idriji in do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku, kjer se je začel verjetno najtežji del njegovega duhovniškega življenja, a hkrati, si je kot je sam trdil, v tem času obrusil značaj, utrdil vero in poglobil ljubezen do naroda in jezika. Na poti domov, ko je v nahrbtniku nesel nov radio in nekaj novih knjig, da bi si popestril novoletne praznike, je bil aretiran. Na procesu v Tolminu je bil konec junija 1949 obsojen na smrt. V svoji knjigi »Moje celice«, ki so bile prevedene v italijanščino in hrvaščino, je g. Kragelj opisal sedem let in pol jetništva po zaporjih, bunkerjih, samicah, in v delovnem taborišču.
Po ispustu iz rapora je župnikoval v Velikih Žabljah in Brjah, Gočah pri Vipavi, Erzelju, Marijinem Celju nad Kanalom, Vrtojbi, Podkraju, Batujah in Selu. V vseh teh župnijah se je lotil obnove cerkva, župnišč, zvonov, orgel, skratka vsega, kar je bilo potrebno. Župniki so ga vabili, da je pridigal in vodil misijone. Ljudje so ga imeli radi kljub njegovi jasni in kdaj tudi ostri besedi, ki ni vedno naletela na odobravanje. Sprejeli so ga kot dobrega pridigarja, spoštovali so njegovo ljubezen do knjig in slovenske besede. Sam je napisal nekaj knjig o župnijah, kjer je služboval, ter objavil v zbirki »Graditelji slovenskega doma« knjižice o zavednih primorskih duhovnikih in ljudeh: Ivan Trinko, Vinko Vodopivec, Josip Abram, Peter Butkovič, itn. Objavil je knjigo o življenju in delu nabožnega in prosvetnega publicista Stanka Staniča. Leta 2007 je pri Mohorjevi družbi v Celju izšel roman »Iz vojne v novo življenje«, v katerem avtor predstavlja težko stanje Beneške Slovenije po drugi svetovni vojni. Roman je v nadaljevanjih objavil tudi Dom (16/2005 — 14/2006). V letih župnikovanja na Livku je postavil prijateljske odnose z beneškimi Čedermaci in spoznal njihove težave in prizadevanja, da bi ohranili domači slovenski jezik.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. Jožka Kraglja imenoval za monsinjorja in s tem priznal njegove velike zasluge.
Pogreb mons. Kraglja je bil v torek 30. novembra v Logu pri Vipavi. Vodil ga je koperski škof mons. Metod Pirih, ki si je pokojnemu duhovniku iskreno zahvalil za dobro, ki ga je napravil na številnih področjih. Pogreb pri Marijinem Celju pa je vodil novogoriški dekan Aleš Rupnik ob asistenci župnika iz Ročinja Jožefa Mikuša. Globoko zahvalo za opravljeno delo v 11 letih dušnopastirstva v Ligu je mons Kraglju izrazil domačin Gabrijel Humara. »Morda šele zdaj — je med drugim rekel Humar — spoznavamo pravi obraz tistega ‘gospuoda’, ki je zadnji živel v livškem župnišču. ‘Gospuoda’ ostrih in kritičnih besed, s katerimi nas je znal zbosti do srca, a tudi polnega humorja, s katerim nas je nasmejal do solz. ‘Gospuoda’, ki nas je neustrašno vodil mimo oblastniških ovir po poti zakramentov. ‘Gospuoda’, ki je svoje mnoge talente in bogastvo znanja radodarno prenašal na župljane, nam odstiral pot v svet, med knjige, v glasbo, dramsko igro…« Kot zadnji pozdrav mons. Kraglju je zadonela beneška pesem »Oj božime tele dolince«.