V podboneški občini je zadnji dan leta oživela ‘koleda’, stara tradicija, ki jo še nadaljuje otroci in odrasli v Ščiglah in Bijačah. Vprašali smo Bepolna (njegovo pravo ime je Giuseppe) Chiabudinija, doma iz Ščigel, ki zelo dobro pozna domače ljudske tradicije in pesmi, saj vodi moški pevski zbor Nediški puobi, naj nam razloži stare navade iz svoje rojstne vasi. “Moram reči, da koleda ni samo za otroke. Zadnji dan starega leta se zjutraj zberejo otroci in hodijo okrog po koledo. Zvečer pa so nekoč hodili okrog odrasli fantje ali pa “strici”, se pravi moški, ki niso bili oženjeni. Ta navada se je danes ohranila le z otroki, tudi če je danes malo otrok, a prihajajo skoraj iz vseh občin. Otroci grejo od hiše do hiše po koledo in pojejo ‘Dobro jutro gaspodinje an gaspodarji po koledo smo paršli, zdravje an veseje smo vam parnesli. An to sveto novo leto an ti sveti trije kraji, kier so Jezusa darovali, obdarujte tudi nas …’” Chiabudini je povedal, kako se je ta tradicija ohranila do današnjih dni. “Ko smo bili majhni, je gospodinja vrgla z balkona vse, kar je imela, kakšno pomarančo, jabolko, tudi kokoš, in mi smo jo lovili. Sedaj pa je vse bolj moderno, se še najde kdo, ki kaj vrže z balkona, a največkrat dobijo otroci ‘bušto’, v kateri je kakšen evro. Nekateri pa gredo okrog s košarami in poberejo in dobijo kakšno salamo ali kakšno drugo dobroto in se nato v januarju zberejo kakšen večer in se skupaj poveselijo. To je navada od kolede, ki je še živa”. Glede drugih navad, ki so povezane z novim letom, se Chiabudini spominja iz otroških let, “da je zadnji dan leta gospod župnik blagoslovil vodo in vsaka družina je nalila to vodo v steklenico in jo nesla domov. Nato smo jo dali nekaj v lonček in smo hodili po naših travnikih in njivah in jih blagoslovili. Za Svete tri kralje pa smo zakurili kresove, ki smo jih naredili iz ‘siršča’ in se veselili okrog tega ognja”. Kaj pa za Božič? “Na božično vigilijo se ni smelo jesti mesa in mama je, kot v vsaki družini v vasi, pripravila ‘bakala’, skuhala polento in štruklje. Ko smo vse to pojedli, je tata vstal in zapel “Jožuf rajža, rajža v miesto, notre u miesto Betlehema…”. Moji bratje so hodili po hišah in zapeli to pesem o rojstvu Jezusa. V Lazeh ni bilo maše opolnoči, so pa bile tri maše na Božič, prva zelo zgodaj zjutraj, druga ob osmih in tretja ob desetih. Pri tej zadnji maši smo nesli ofer gospodu župniku in smo peli božično pesem Te dan je vsega veseja. To navado imajo še v Gornjem Barnasu, kjer pojejo to pesem po stari navadi”. V Kanalski dolini je koledovanje ob koncu in začetku leta – ko grejo od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želijo srečo – še vedno ukoreninjena navada. Precej priljubljeni sta koledovanje ob dnevu nedolžnih otrok (28. decembra) in koledovanje ob Svetih treh kraljih. Tepežkanje ob dnevu nedolžnih otrok, ki se v domači slovenščini imenuje šip-šap, v nemščini pa Schip-schiap, je še vedno ohranjeno v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi. S tepežkanjem se namerava voščiti srečo in očistiti; ženskam in poljem pa pričarati rodovitnost. Na dan nedolžnih otrok hodijo otroci z majhno brino (vejo bele jelke) ‘šapat’ starše in druge odrasle, katerim z recitiranjem pesmice v slovenščini zaželijo dolgo življenje in voščijo, da bi vsaka iglica na veji pomenila veselo leto. V Ukvah gredo naborniki že 27. decembra zvečer v sprevodu po vasi z večjo brino, na kateri so obešeni različni voščilni predmeti. Fantje in dekleta hodijo voščit od hiše do hiše, zunaj pa pevci pojejo voščilne pesmi – pretežno v slovenščini. Fantje gredo z brino voščit po vaških gostilnah tudi 1. januarja. Koledovanje Svetih treh kraljev je v slovenščini močno ukoreninjeno v Ukvah in Žabnicah. V Ukvah poteka za Kristusovo razglašenje (6. januarja). V okviru te navade se takoj po kosilu osem tamkajšnjih otrok obleče v kralje. Potem se razdelijo v dve skupini: z enim pastirjem in tremi kralji (Gašpar, Melhior in Baltazar) in gresta vsaka po svoje po vasi. Pomen koledovanja dveh skupin je prinesti srečo po krajevnih hišah. Da se pripravijo, se zberejo že mesec ali malo prej pred 6. januarjem; ob tej priložnosti tisti, ki že znajo, pomagajo tistim, ki so novi. Otroci hodijo od hiše do hiše, zapojejo pesmico, in za to vedno dobijo nekaj denarja. Nad vrata hiš s kredo napišejo začetnice imen treh kraljev in leto (letos velja na primer: G. +M. +B. + 2016). Vsaka družina čaka na prihod treh kraljev in denar, ki ga otroci zberejo, je potem namenjen cerkvi in le delno samim otrokom. Navada v glavnem podobno živi tudi v Žabnicah, z razliko, da tam prevladuje danes med domačini petje pesmi v italijanščini. Nekateri Žabničani se vsekakor še vedno ponosno pozanimajo za petje pesmi v slovenščini. V sprevodu s svetimi tremi kralji gresta v Žabnicah še angel in zvezda. Otroci začnejo sprevod po vasi ob 17. uri, ob 18. uri se v cerkvi svetega Egidija, kjer duhovnik blagoslovi vse otroke, spet oblečejo v kralje in po maši nadaljujejo svojo pot. (Larissa Borghese in Luciano Lister)
Nei paesi di Cicigolis e Biacis, nelle Valli del Natisone, in comune di Pulfero è ancora viva la tradizione della “Koleda”, la questua di fine anno. In Valcanale conoscono, invece, lo šip-šap.
