Ko je sneg v Posočju terjal 30 življenj_Allora la neve costò al Posočje 30 vite

Domačini čistijo cesto proti Breginju/La popolazione impegnata nella pulizia della strada per Breginj

Zima 1951/52 je bila zelo snežna. Že decembra in januarja je v Posočju padlo veliko snega. A najhuje se je zgodilo februarja 1952. 12. februarja je začelo močno snežiti. Sneženje je trajalo nepretrgoma tri dni. V kobariški dolini je zapadlo dva metra snega. Na Bovškem in v gorskih vaseh Posočja pa tri do tri metre in pol snega. Prebivalci so se najprej lotili čiščenja streh, saj je debela snežna odeja grozila, da bo podrla hiše in gospodarska poslopja. Odmetani sneg s streh je po ulicah naselij povečal snežno odejo do prvih nadstropij in še čez. Ljudje so izdolbli v sneg tunele, da so se nemoteno gibali od hiš do hiš ter do hlevov. Primanjkovalo je krme za živino, ker je bil dostop do senikov in kop v senožetih onemogočen.

Največjo nevarnost so povzročali plazovi. V Borjano je izpod planine Božca na Stolu prihrumel ogromen plaz in porušil deset stanovanjskih hiš in pet gospodarskih poslopij. Dve osebi sta pod ruševinami umrli.

Na Žagi je plaz odnesel več hiš, trije ljudje so umrli. V okolici Bovca je bilo uničenih več hiš in gospodarskih poslopij, pod plazovi je umrlo kar sedem ljudi. V Drežniških Ravnah je plaz ugonobil 60 ovc in tri krave. Pastir je umrl. V vasi Krn je plaz odnesel 50 ovc in pastirja.

Nedaleč od vasi Krn je plaz zasul vhod v kaverno, v kateri je živel Franc Gabršček z Volarij. Bil je nekdanji avstrijski vojak. Domačini so ga nazivali Puščavnik, ker je že več kot 20 let živel v kaverni iz prve svetovne vojne. Preživljal se je z nabiranjem starega železja, ki je ostalo iz prve svetovne vojne. Pa tudi radodarni Krnčani so mu dajali hrano. Zanj je bil usoden ogljikov monoksid. V kaverni je namreč kuril, ko je zasulo vhod v kaverno. Le dober meter plazu je še manjkalo starcu, da bi se izkopal iz kaverne. Očitno mu je zmanjkalo zraku in moči. Preživel je le njegov pes.

Skupno je v Posočju, Baški grapi in na Idrijskem pod plazovi umrlo 30 ljudi.

Ceste v Posočju so bile neprehodne. Bilo je razglašeno izredno stanje in mobilizirani so bili vsi za delo sposobni moški. Delale so tudi ženske.

Cesto med Tolminom in Kobaridom je več dni z lopatami odkopavalo 600 domačinov in 400 vojakov JLA.

Porušena hiša v Borjani/Una casa distrutta a Borjana

Še huje je bilo proti Breginju in Bovcu ter proti gorskim vasem. Pri čiščenju so zelo pomagali vojaški buldožerji, pa tudi veliki traktorji in kamioni, ki so prišli na pomoč z Goriškega in iz cementarne Anhovo. Cesto iz Kobarida do Bovca je čistilo kar 1600 civilistov in vojakov. Visok je grozil, da bo pokopal pod sabo deset hiš na Livških Ravnah.

Oton Medveš se je takole spominjal: »Mene in Vinka Eržena so s smučkami poslali iz doline na Livške Ravne. Več ur sva se mukoma vzpenjala proti Livku in še naprej proti Livškim Ravnam. Bila sva prva, ki sva prišla do vasi. Hiše so bile zasute s snegom, ljudje so s streh odmetavali sneg. Vas leži na nadmorski višini več kot tisoč metrov. Grozili so plazovi. Novice o stanju na Livških Ravnah sva nemudoma sporočila oblastem v Kobaridu. Na Livške Ravne so prišli kasneje minerci in grozeči plaz uspešno razstrelili«.

Primanjkovalo je živeža, zato so ogroženim hribovskim krajem odmetavali hrano in nujno opremo z letali. Štiri letala so odvrgla s 24 padali 50 ton tovora.

V Borjano, na Livške Ravne, v Krn in Drežnico je Planinska zveza Slovenije poslala reševalne ekipe smučarjev in gorskih reševalcev. Škoda je bila ogromna. Poleg človeških žrtev je bilo v Posočju popolnoma porušenih 15 hiš, močno poškodovanih 41 hiš, popolnoma porušeno 33 hlevov, več kot 20 močno poškodovano. Porušeno je bilo še okoli 80 drugih gospodarskih poslopij. Pod snegom je poginilo 21 glav govedi ter 170 ovc in koz.

V Jugoslaviji so organizirali zbiranje denarja za obnovo Posočja. S solidarnostno pomočjo je bila v kratkem času zgrajena nova Borjana, kamor so se naselili vsi prizadeti ob snežni katastrofi.

Staro Selo

Zima je tisto leto dolgo trajala. Ko je sneg skopnel, je odkril žalostno in opustošeno pokrajino.

Tako debele snežne odeje v Posočju v dvajsetem stoletju ni bilo več. Bilo je še nekaj snežnih zim. Marca 1958 je v Kobaridu padlo 80 cm snega, marca 1970 meter snega ter januarja 1987 1,20 metra snega. V gorah seveda še veliko več. Minilo je 70 let od najhujše snežne katastrofe. Globalno segrevanje ozračja verjetno pomeni, da se taka snežna katastrofa v dolinskem delu Posočja ne more več ponoviti?! Ali pač?! (Zdravko Likar)

L’inverno tra il 1951 e il 1952 fu molto nevoso. Nel Posočje cadde molta neve già a dicembre e gennaio. Ma il peggio arrivò il 12 febbraio 1952, quando iniziò una nevicata che durò per tre giorni. Nella zona di Kobarid si accumulò uno strato di due metri di neve, che arrivò fino ai tre metri e oltre in quella di Bovec e nei paesi in quota di tutto il Posočje.

Fin da subito la popolazione iniziò a scaricare i tetti, per evitare che crollassero sotto il peso della neve. Con quella rimossa dall’alto, lo strato di neve presente all’interno dei paesi giunse anche oltre i primi piani delle case, rendendo necessario scavare tunnel per potersi spostare tra le abitazioni. Ripercussioni ci furono anche per la cura del bestiame, perché la tanta neve rendeva impossibile andare a prendere il fieno necessario al sostentamento degli animali dagli alpeggi in quota.

Il pericolo più grande, però, fu rappresentato dalla valanghe. A Borjana una grande slavina si staccò dal monte Stol, distruggendo dieci abitazioni e cinque edifici sede di attività economica. Due furono i periti sotto le macerie.

A Žaga un’altra valanga portò via diverse case, uccidendo tre persone. A Drežniške Ravne la neve travolse e uccise 60 pecore e tre mucche, senza risparmiare il pastore. A Krn una slavina costò la vita a 50 pecore e al pastore.

Non lontano da Krn, poi, una valanga chiuse l’ingresso alla caverna in cui viveva Franc Gabršček. Proveniva da Volarje e tra gli abitanti del paese era conosciuto come Puščavnik (in italiano «Eremita»). Da oltre vent’anni, infatti, viveva in una caverna della prima guerra mondiale, raccogliendo il ferrame rimasto a seguito del conflitto e nutrendosi del cibo che la popolazione gli donava. Gli fu letale il monossido di carbonio. Quando la neve ostruì l’ingresso, infatti, stava facendo ardere un fuoco. Probabilmente gli vennero meno le forze e l’aria da respirare, perché gli mancava solo un metro di neve da scavare, per potere uscire dalla grotta. Sopravvisse solo il suo cane.

Nel Posočje, nella valle di Baška grapa e nella zona di Idrija perirono in totale sotto alle valanghe 30 persone.

Le strade del Posočje erano impraticabili; per questo fu dichiarato lo stato d’emergenza e tutti gli uomini abili al lavoro furono mobilitati. Anche le donne diedero il loro contributo.

Accanto alla popolazione, giunsero a prestare aiuto i soldati dell’armata jugoslava, coi loro mezzi militari, e grandi trattori e camion dalla zona di Nova Gorica e dal cementificio di Anhovo.

A Livške Ravne, che si trova a oltre 1000 metri sul livello del mare, furono fatti saltare diversi potenziali fronti di valanga. Là e su altre località in quota furono lanciate con aeroplani 50 tonnellate di provviste e generi di prima necessità, usando 24 paracaduti.

Grande fu anche l’aiuto dato dalla Planinska zveza Slovenije. Accanto a quello in termini di vittime umane, nel Posočje fu grande il danno economico, con 15 case distrutte, 41 seriamente danneggiate, 33 stalle distrutte e 20 molto lesionate. Rimase distrutta anche un’ottantina di edifici sede di attività economica. Sotto la neve scomparirono 21 bovini e 170 tra pecore e capre.

Contributi e solidarietà per la ricostruzione giunsero da tutta la Jugoslavia. Grazie ai fondi, in breve tempo a Borjana fu realizzato un piccolo insediamento, in cui trovarono riparo quanti erano stati colpiti dalla catastrofe naturale.

L’inverno durò molto quell’anno e, allo sciogliersi della neve, portò alla luce quanto c’era da ricostruire.

Da allora, in tutto il XX secolo non è mai più caduta così tanta neve. Il fenomeno del riscaldamento globale potrebbe lasciar pensare che un evento nevoso simile non possa ricapitare mai più, oppure anche l’esatto contrario.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp