Jeziki an viera

 
 
Lietos je nadškof Mazzocato obiskau vse slovenske prediele naše nadškofije, to je Benečijo, Rezijo an Kanalsko Dolino. Povsod je biu veselo sparjet an so naši vierniki imieli parloznost tudi ga pozdraviti an pieti naše lepe pobožne slovenske piesmi, ki so ga prečudile an arzveselile. Posebno veselje je v tem, de v nasih vaseh, kjer neusmiljeno pada število ljudì, je viera še močna an globoko ukoreninjena. Zaries velika čuda, četudi moramo priznati, de je pomanjkanje mladih velika preglavica za prihodnost, za lieta, ki so pred nami.
Do zdaj pa gledamo ohraniti, kar imamo an je še živo. Posebno tesnuo povezavo med viero an življenjam. Nadškofu smo predstavili, kakuo je naša viera postala adna sama stvar z našim življenjam. Se pravi z vsiem, kar je našega, od družine do vasi, od diela do počitka, od jezika do piesmi an poezije. Tuole nie samuo naša posebnost, temveč vsieh narodu, ki so spoznali, de viera nie niek zuna svojega življenja. Celuo življenje je! Zatuo par nas na kažemo viere samuo, kadar gremo h maši al' pa smo v cierkvi. Še vič jo kažemo, kadar v vsakdanjim živ-ljenju mislimo, govorimo, se imamo radì, kot normalni kristjani.
Naš slovenski jezik je dobiu kristjansko podobo, zak' mu je viera dala tolo podobo. Ostù je naš jezik, a je postau buj bogat, zak' je dobiu od viere tisto dušo, tisto sarce, tisto rahločutnost, ki je zaries kot biser, kot diamant naše kulture. Vse tuole pomeni, de jezik ni samuo posoda, ki jo nucamo, de bi se poviedali kaj; nie matika al' pa kladvo al' pa grabje, de z njimi nardimo, kar nam je nucno. Jezik je naša duša, je naša viera, smo mi s cielim življenjem. Drugač bi bilo življenje buj ubogo an bi na bilo na svietu tiste bogatije, ki jo predstavljajo ljudstva an jeziki. Oni v neštietih vižah kažejo lepoto božje modruosti.
Tisti par nas, ki so zamenili svoj jezik, ku smo ankrat zamenjavali kostanj s sierkan, so grede zgubili tudi čut za svojo identiteto — zgodovinsko, kulturno an vičkrat tudi pobožno — saj so se odpoviedali narbuj liepim rečem, ki so jim bile dane, kot part, kot premoženje te starih. An tuole je velika izguba, ki jo je težkuo nadomestiti. Par nas, je ostalo še pietje, ki smo ga ohranili an ki ga varjemo ku zlatuo, zak' sta v njim naša duša an naše sarce.
Tuole je naša tolažba an čutimo, de je takuo, kadar slišimo v naših cierkvah pieti. Dokjer tuole ostane, na umarjè tudi upanje.
Vse tuole smo predstavili nadškofu. Vse tuole bomo še vičkrat ponovili, de nam posebno on da roko an pomuoč, de se na zgubì viera, kot muoč naše kulture, jezika an življenja; an de se na zgubi jezik, kot učlovečenje naše viere. Tuole vajà seviede tudi za naše bratre Furlane.