Ješiške zgodbice in dikla Tina v knjigi_Le storie di Iesizza e Tina in un libro

Jur Zad Tih – Giorgio Ruttar

»Ne deleč nad dolino Arbeča, na sončnin kraju brega, ki se stegava med Arbeško an Koziško dolino, stoji vasica Ješičje. Je kakih trideset hiš, zbranih na polici, ki se je nastavla, potlé ki se je taužint liet od tega utargu ‘an velik plaz. Asfaltirana ciesta prerieže vas na dolenj an gorenj konac. Nad uso vasjo je zadnja pod briegan hiša Zad Tih, družine, kjer san se rodiu.« S telimi besiedami se začnejo bukva Ješiške zgodbice – Dikla Tina, ki bojo par zadrugi Most paršle na dan pred koncam telega lieta. V njih je zbran ‘an part tistega, kar je Jur Zad Tih – Giorgio Ruttar objavu v svoji rubriki v Domu, ki je začela junja lieta 2011 in gre šele donašnji dan nepretargano naprej. Rubrika je zlo parljubljena par braucih Doma. Še priet je Jur poviedu tele zgodbe za oddajo Nediški zvon na Radiu Trst A.

»U telih spominah nie nič posebnega, pa se donašnji dan, kàr se od dneva u dan le buj pozabjajo kornine soje človieške, jezikoune an kulturne identitete, splača pustit kiek napisanega. Poviedat use tuo u mojin, našin slovienskin iziku, bi imielo vajat glih za tuo, kier glih izik, ne samuo kri, poveže ku duga nit malomanj pù taužintlietja ješiških zgodb,« je napisu Jur.

Uvodno besiedo h bukvam je napisu Jurju brat Riccardo Ruttar, ki mu pomaga par prepisuvanju zgodb za Dom. Tle naprej objavimo začetak uvodnih besied.

Jur ni poklicni pisatelj, vendar strastno rad pripoveduje, ima zavidljiv spomin in posebno občutljivo dušo. Piše že nekaj desetletij, ob spremljavi kitare recitira verze, otroške pesmice, voščila ob praznikih prijateljev in pripoveduje o življenjskih prigodah. Kljub temu, da je moral oditi iz rojstne vasi Ješičje v Benečiji, je v mislih in v srcu ni nikoli zapustil.

Sicer ni odšel daleč, saj živi z ženo Liliano v videnskem predmestju, v hišici, ki jo je mojstrsko predelal sam, z veliko mero okusa, kot to naredi le tisti, ki ljubi lepoto. Vendar pa pomenijo zanj Ješičje, druge vasi v Rečanski dolini in vsa Beneška Slovenija še vedno klic, ki se mu ne more upreti; prizadevno obiskuje kraje svojega otroštva in si tako poživlja spomine.

Ustanova RAI ga je povabila k sodelovanju pri programih v slovenskem narečju in je tako za radijsko rubriko Nediški zvon začel pisati v narečni obliki anekdote, drobne dogodke iz vsakdanjega življenja ter opisovati značilne osebe, prigode in navade iz vaškega vsakdanjika.

Njegov tekoči in živahni govor po radiu spreminja slovensko beneško narečje v njegovo najbolj živo in pristno obliko, ki še ni pod vplivom skovank in improviziranih zmesi z besedami iz prevladujočega jezika – italijanščine.

Tudi Jur, kot se je to zgodilo veliki večini tistih, ki so se rodili v prejšnjem stoletju, ni imel možnosti naučiti se slovenskega govornega jezika in pisave, zato zapisuje narečje tako, kot mu pride samo od sebe; s primernim prilagajanjem dogovorjeni pisavi in z nekaterimi oblikovnimi popravki postanejo njegova besedila lahko in privlačno branje.

«Ne deleč nad dolino Arbeča, na sončnin kraju brega, ki se stegava med Arbeško an Koziško dolino, stoji vasica Ješičje. Je kakih trideset hiš, zbranih na polici, ki se je nastavla, potlé ki se je taužint liet od tega utargu ‘an velik plaz. Asfaltirana ciesta prerieže vas na dolenj an gorenj konac. Nad uso vasjo je zadnja pod briegan hiša Zad Tih, družine, kjer san se rodiu». (in italiano «Non lontano dalla Val Erbezzo, sul versante al sole di una riva che si estende tra le Valli dell’Erbezzo e del Cosizza, si trova il paese di Jesizza. Conta una trentina di case, raccolte su un poggiolo che si è consolidato a seguito di una grande frana distaccatasi mille anni fa. Una strada asfaltata separa la zona inferiore del paese da quella superiore. Sopra tutto il paese, ultima sotto la riva, si trova la casa Zad Tih, della famiglia in cui sono nato».) Così inizia il libro «Ješiške zgodbice – Dikla Tina» («Le storie di Jesizza – La serva Tina»), che sarà pubblicato dalla cooperativa Most entro fine anno. Il volume raccoglie una parte di quanto Jur Zad Tih – Giorgio Ruttar ha pubblicato nell’ambito della sua rubrica sul quindicinale Dom, che è molto amata dai lettori. Ha iniziato a curarla a giugno 2011 e continua a occuparsene ancora oggi. In precedenza l’autore aveva raccontato queste storie alla trasmissione Nediški zvon, in onda su Radio Trst A.

«U telih spominah nie nič posebnega, pa se donašnji dan, kàr se od dneva u dan le buj pozabjajo kornine soje človieške, jezikoune an kulturne identitete, splača pustit kiek napisanega. Poviedat use tuo u mojin, našin slovienskin iziku, bi imielo vajat glih za tuo, kier glih izik, ne samuo kri, poveže ku duga nit malomanj pù taužintlietja ješiških zgodb» («In questi ricordi non c’è niente di particolare, ma al giorno d’oggi, quando di giorno in giorno si vanno sempre più perdendo le proprie radici umane, linguistiche e culturali, vale la pena di lasciare qualcosa di scritto. Raccontare tutto questo nella mia, nella nostra lingua slovena, si propone di servire proprio a questo, perché proprio la lingua, non solo il sangue, unisce con un lungo filo circa mezzo millennio di storie di Jesizza») ha scritto Giorgio.

A scrivere la prefazione al libro è stato il fratello di Giorgio, Riccardo Ruttar, che lo aiuta nella trascrizione delle storie per la pubblicazione sul Dom. Di seguito riportiamo l’inizio della prefazione.

Jur Zad Tih, al secolo Giorgio Ruttar, non è uno scrittore professionale, ma ha la passione del raccontare, una memoria invidiabile ed una sensibilità d’animo speciale. Da decenni scrive, recita e canta accompagnandosi con la chitarra versi, filastrocche, composizioni augurali per le feste degli amici e racconti di vita vissuta. Ha dovuto lasciare fisicamente il paese natale, Ješičje in Benečija, ma non l’ha mai abbandonato con la mente ed il cuore. Non è andato lontano, risiedendo con la moglie Liliana nella periferia udinese, in una casetta rifatta magistralmente con le proprie mani, con il gusto di chi ama le cose belle. Ma Jesizza-Ješičje, i paesi della Rečanska dolina, tutta la Slavia/Benecia, sono sempre state per lui un richiamo irresistibile e nella assidua frequentazione dei luoghi d’infanzia ne ha rinverdito i ricordi. Invitato a collaborare con la Rai nei programmi in dialetto sloveno ha iniziato a mettere per iscritto in forma dialettale aneddoti, fatti di vita quotidiana, personaggi caratteristici, avvenimenti, abitudini della quotidianità paesana nella rubrica radiofonica Nediški zvon/La campana del Natisone. Alla radio il suo parlare fluido e vivace riporta il dialetto sloveno alla sua forma più viva, più autentica, quella non ancora influenzata da neologismi e improvvisate misture con la lingua dominante, l’italiano. Jur, come la stragrande maggioranza dei nati nel secolo scorso, non ha avuto la possibilità di imparare la grafia slovena e lo sloveno standard peraltro scrive il dialetto così come gli viene spontaneo ma con un opportuno adeguamento alla grafia concordata e qualche correzione formale la sua prosa diviene di facile ed attraente lettura.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp