Tistega 16. otuberja 1978. lieta se ga na moremo pozabiti. Kadar je zvičer kardinal Pericle Felici z jasnim glasom poviedu ime novega papeža, smo se vsi ogledovali an se vprašali, kduo je tele. A mi je naglih paršlo v glavo, de more biti poljski kardinal, nadškof v Krakovu. Za glih reči, kolegi, ki so z mano gledali televizijo, nieso bili previč prepričani, de tuole ime parnese kjek novega al’ liepega. Navadne besiede pa so bile: Počakimo, saj bomo s cajtam izviedeli kjek vič. Mi Slovenci pa smo bili zaries navdušeni, zak’ je parvič v zgodovini nieki sin velikega slovanskega naroda postau papež an s tem povzdigniu v spoštovanje pred cielim svietam tudi naše an druge zatlačene ljudstva. Sevieda je papež vsieh, a nekateri ga čutijo buj blizu, zak’ potrebujejo posebno pomuoč, pozornost an rast v samozavedanju, de bi preomagali tisti kompleks manjvrednosti, ki jih previč tlače an jim na pusti lepuo dihati lepoto življenja. Izvoliteu kardinala Wojtyle je zbudila veliko upanje posebno v vzhodni Evropi, ki je tekrat živela partisnjena pod jarmom kratkovidnega komunizma, začensi od Poljske. Že kar se je parkazu na procelju sv. Petra, so se vsi zaviedeli, de je biu papež človek, ki na pozna strahù, ki zna dati pogum an kuražo vsiem, posebno tistim, ki imajo velike težave v življenju. Papežu pogum pa je imeu dvie korenine: njega značaj, karakter, naravno zelo močan, an potlè pa posebno viero an ljubezen do Kri- stusa, brez pozabiti njegove Matere Marije. S svojim prepričanjam je pokazu cielemu svietu, najparvo nam kristjanam, de je viera muoč človieka an studenac prave svobode. Mi Beneški Slovenci pa smo mu posebno hvaležni, zak’ se je v parložnostih, ki smo jih imieli, de ga srečamo, nimar pokazu veseu, de smo le tiste velike družine. Parvi krat smo ga pozdravili na targu svetega Petra šetemberja 1983, kadar je biu v Rimu simpozij o našim velikim rojaku Ivanu Trinku. Tekrat smo bili parsotni na targu skor vsi zaviedeni beneški slovenski duhovniki an predstavnki laiku. Na Domu varjemo liepi fotografski spomin za izredno srečanje. 3. maja 1992 je pa v videnski stolnici delegacija Slovencu videnske province imela izredno parložnost ga srečati. Predstavila mu je naš obstoj, našo zgodovino an željo ohraniti viero an kulturo, pru tako, ki se je godilo Poljakam. »Le naprej po tisti poti,« nam je ponovu papež. Popudan je pa par sveti maši na stadionu po slovensko pozdravu vse Slovence videnske nadškofije an s tuolim dopolnu njega an našo željo, de bomo napredovali an se daržali na poti modruosti an viernosti. Sada pa, ki je Janez Pavel II. v kratkem cajtu paršu do časti sveto- sti, imamo močnega zavetnika par Bogu. Z njim čemo ponoviti tudi spomin za blaženega A. Slomška, ki je postau znamunje samozavesti an poguma Slovencev XIX. stuolietja. Imieti dva svetnika, ki skarbita za nas, je posebna božja gnada, ki je nečemo zgubiti, zak’ potrebujemo iti naprej po poti, ki pelje do prave svobode, ki je za nas Kristus, božji Sin, ki je od martvih ustu. Življenje je naša bodočnost. Naj papež Wojtyla an škof Slomšek skarbita nimar za nas.
msgr. Marino Qualizza
“Noi sloveni della Slavia – scrive nell’editoriale mons. Marino Qualizza – siamo grati al nuovo santo Giovanni Paolo II, perché quando abbiamo avuto occasione di incontrarlo si è dimostrato felice di far parte di una stessa grande famiglia. Lo abbiamo salutato la prima volta nel 1983, quando ci siamo recati a Roma per il simposio su Ivan Trinko. Lo abbiamo incontrato una seconda volta il 3 maggio 1992 nel duomo di Udine, dove una delegazione di sloveni della provincia di Udine ha avuto l’eccezionale occasione di incontrarlo. Gli abbiamo presentato la nostra situazione, la nostra storia e il nostro desiderio di conservare la nostra fede e la nostra cultura, esattamente come accadde al popolo polacco. “Continuate su quella strada”, ci ha detto Giovanni Paolo II. Quello stesso pomeriggio, allo stadio Friuli, ha salutato in sloveno, esaudendo così il nostro e il suo desiderio di perseverare sulla strada della saggezza e della fede”.
