V cielim svietu se vse buj zgubja te pravi pomien Božiča in se je trieba varvati, de se tuole na zgodi tudi med našimi ljudmi. V pomuoč imamo naše stare navade, saj so, kakor slovenski jezik in kultura, tesnuo povezane s kristjansko viero. Pomislimo samuo, kakuo je teološko globoka naša te narbuj poznana piesam »Te dan je vsega veselja« v arzlagi Kristusovega spočetja in rojstva.
Takuo pravi msgr. Dionisio Mateucig, Benečan, ki je famoštar v Žabnicah in rektor svetišča na Višarjah v Kanalski dolini.
»Televizija, radio in časopisi nam na kažejo jaslic, ampa samuo paneton, se pravi reči za jest in za pit. Zatuo na viem, ku bo. Me se zdi, de smo zgubili tiste, ki se kliče duhovni Božič. Sarce me boli, kier tudi naši ljudje gredo po teli poti in počaso zgubljajo globok pomien telega praznika,« poudarja.
Pa se z novim papežam Frančiškam niek’ spreminja na buojš…
»Papež bo dau nomalo življenja naši cierkvi, ki je nomalo zaspana. Če bo Frančišek zbudiu kristjane, bomo živieli tudi Božič buj lepuo, mierno in izvirno. Ries je, novi papež nam daje ‘no veliko roko.«
Kakuo se parpravljate na lieto- šnji Božič v vaši fari?
»V Žabnicah imamo devetico božično in smo imieli tudi adventni koncert, na katerih so pieli domače božične. Odzuna je videti dobro in se zdi, de smo lepuo parpravljeni. Tudi v vasi so vsierode luči. V sarcu je pa buj težko. Imieli smo spuovedi v cerkvi, takuo smo tudi v sarcu lahko parpravli na Božič. 25. dičemberja bo odparto tudi svetišče na Višarjah in bo sveta maša opudan.«
Vi ste Benečan in ste biu tudi famoštar v Špietru. Katere razlike vidite med Benečijo in Kanalsko dolino?
»V Kanalski dolini navade, kakor so Sv. Miklavž in devetica daržijo še. V Špietru za devetico je bluo buj težko, ampa so ljudje buj daržal’ za Božič. V družinah, so doma nardil’ vič jaslic ku v Kanalski dolini, kjer puno ljudi rajš okrasi smrieko.«
Kateri so pa vaši spomini na Božič, kàr ste biu otrok?
»Takrat je bluo lepuo. Na Božič smo začeli parpravljat še s Sveto Lucijo, ki je 13. dečemberja. Hodil’ smo k cierkvi Device Marije v Dreki vsako nedeljo par nogah. In na Božič smo šli gor na sveto mašo opunoči. Veselo je bluo. Tudi doma smo molil’ vsako večer kupe, de bi se lepuo parpravli na Kristusovo rojstvo. Na dan Božiča pa smo sednili kupe okuole mize. Narpriet smo zmolil’ in potlé smo jedli. Mama nam je skuhala dobro kosilo. Čepru niesmo imieli puno reči, za Božič nam nie manjkalo nič in smo bli vsi veseli.«
Tekrat so bli ljudje ubuogi, ampa buj veseli…
»Težkuo je bluo iti naprej, sa’ nas je bluo puno v družini, ampa se je paršparalo za velike praznike. Za tele parložnosti smo daržali jajca, kokuoše, nomalo kravjega mesa, maslo, takuo de smo za Božič imiel’ zadost za jest. Tekrat smo bli buj veseli ku zdaj, ki nam na nič manjka. Duh je biu veseu, zatuo ki smo bli vsi lepuo parpravljeni na Božič. Tekrat ni bluo smriek, so ble samuo jaslice doma in v cerkvi. Sada pa smo lepuo parpravljeni odzuna, v sarcu pa nie nič.«
Tudi po majhanih vaseh v gorah nie vič ljudi…
»Kàr grem v Benečijo, se mi hudo zdi in me sarce boli. Po majhanih vaseh se na vidi nobednega človieka. Kàr sam biu mikan ist, nas je bluo puno. Vsaka vas je bla vesela. Ob nediejah smo se srečali v cierkvi, potlé v oštariji. Nie bluo donašnje bogatije, a je bluo življenje buj veselo.«
Kaj voščite našim ljudem od Kanalske doline do Benečije za lieto- šnji Božič in za novo lieto 2014?
»Želeu bi, de bi tisti ljudje, ki so še v Benečiji, ostali doma. Brez korenin se na živi lepuo. Benečani, ušafajte dielo v Furlaniji al’ pa v Špietru in ostanita doma! Na zapuščajte cierkve, zak’ viera pomaga vsiem, ne samuo starim, ampa tudi mladini, de bi šli naprej. Za novo lieto 2014 voščim vsiem veselje in mir. Želim, de bote buj veseli, ku ste bli do sada. Začnite piet naše božične domače pesmi, ki jih smo pieli ankrat takuo, de bote spet veseli.«
Intervista con il parroco di Camporosso mons. Dionisio Mateucig. Mons. Mateucig è originario delle valli del Natisone e in quest’intervista ricorda i Natali della sua infanzia. Raccomanda, inoltre, agli abitanti di queste valli di rimanere a vivere nei paesi. “Senza radici – dice Mateugic – non è un buon vivere”.
