Čimveč druženja za kulturno, družabno ter poslovno življenje

 
 
Gospa Darinka Kravanja, pred sto leti, ravno na Veliki Šmaren, ste bili rojeni v Bovcu pri Pircu. Tako, skoraj ni bilo lepše priložnosti, da se po maši, pred starodavno bovško cerkvico Device Marije v polju, veselite svojega rojstnega dne skupaj s sorodniki, domačini in nekaterimi prijatelji od drugod. Olimpionik Štrukelj je rekel, da so mu dolgo življenje položile v zibelko že rojenice, za zdravje je treba skrbeti… Kaj pa duhovna povezava?
»Vse to je pomembno, zato sem Svetega Petra prosila, da me pusti tukaj še za nedoločen čas…«
Sicer pa ste se rodili v času hudih vplivov vojn, narave na ta kraj in ljudi…
»Po enem letu prve svetovne vojne, se je pri mojih petih letih, tukaj začela Soška fronta in iz sorazmerne preskrbljenosti (doma so imeli pekarno, trgovino, trafiko in gostilno z znanim črnim istrskim vinom, kmetijo…) je morala iti družina le z mamo (oče je ostal v Logu pod Mangartom, kjer je ustanovil pekarno za oskrbo BH4 regimenta z rženim kruhom 'kumisom', ovsom, drvmi) v begunstvo (sproti je mama na Trbižu prodala konja in voz) na Koroško, k stricu Martinu v Sovče pri Podkloštru. Takrat so v Sovčah govorili še vsi lepo zveneče slovensko narečje in sem se ga prav dobro naučila tudi jaz. Žal, ga danes v tej vasi ni več slišati. Ko smo se vrnili domov, je bilo vse v ruševinah. Tako se je brat, ki ima letos 91 let, rodil v vrtni baraki, grajeni delno iz kamnitega zidu, delno iz lesa.«
Potem je prišla italijanska zasedba, ki so jo domačini takoj čutili kot okupacijo…
»Oče je bil zelo podjeten in je, v še kar dobro ohranjenem pritličju, sicer porušene hiše, postopoma začel oživljati najbolj preprosto obliko vse tiste gospodarske dejavnosti, s katero smo se ukvarjali pred vojno, celo predelavo tobaka za potrebe naše trafike. Mene so poslali v Gorico k uršulinkam, zaradi nadaljevanja šolanja; v Hotel Evropa v Trst pa učit vsega, kar je bilo treba znati pri naših domačih podjetniških opravilih — tudi italijanščino. Takrat so že po ulicah ošabno korakali fašisti in vpili svoja gesla. 1. oktobra 1923 je smrtni udarec slovenskemu šolstvu zadala Gentilejeva reforma. Tako je ostalo okrog 50 tisoč slovenskih otrok brez osnovnega izobraževanja v materinščini. Prepovedala je namreč slovensko ”besedo“ v javnosti. Začeli so se fašistični požigi in drugo uničevanje sedežev slovenske kulture, zamenjava slovenskih učiteljev z italijanskimi, zamenjava priimkov in imen v italijansko zveneče, po celi Primorski. Upor proti temu so pripravljali Tigrovci, srednješolska mladina… Zato se je zgodil zloglasni politični kazenski proces proti Tigrovcem in tudi proti aretiranim mladoletnim slovenskim dijakom – Črnim bratom v Gorici, med katerimi je bil tudi moj brat Danilo. Zasliševali so tudi vse njih družine.
Mene so starši poslali v mariborsko meščansko šolo, zaradi učenja knjižne slovenščine. Dve uri tedensko pa je bila obvezna tudi nemščina, učenje klavirja in ročnih del. Ta so postala moje največje veselje, učenje pa je bilo treba plačati. Ob povratku v Bovec sem se naučila še šivanja…«
Potem je prišla socialistična Jugoslavija…
»Vsa naša gospodarska dejavnost je bila z nacionalizacijo prekinjena. Nekaj let po vojni sem tudi ovdovela. Moj mož je bil zelo dober človek, ki je prav rad pomagal ljudem. Potem sem se zaposlila v knjigarni, ki pa so jo selili po Bovcu kar sedem krat. Moja ljubezen so postale tudi knjige in zbiranje narodne kulturne in zgodovinske zapuščine. Današnji generaciji skušam npr. oživiti stari bovški pozdrav: ”Trobuod'“, kar pomeni ”Dobro jutro Bog daj!“.
”Buwhant'menješa!“ pa: ”V tem imenu Jezusa!“ Tako žilico je imel tudi moj oče, ki je v gostilni Kugyja, kar naravnost, vprašal: ”Gospod doktor, vi ste pravzaprav Slovenec?!“ Odgovor pa je bil: ”Ja, ich bin ein geborener Slowener und gemachter Oestereicher. – Da, sem rojen Slovenec in napravljen Avstrijec“.«
Ali ste v teh krajih vedeli, da sta se Hitler in Mussolini, pred drugo svetovno vojno, tajno zmenila, da bodo optanti, ki bodo organizirano zapustili svoje domove in se preselili v Nemčijo, izgubili pravico do hiš in drugih nepremičnin, torej, povratka v svoje prejšnje domove?
»Ne, nisem. Meni tudi mož ni nič govoril o politiki, ker sem preveč govorila…«
Ste Primorci kaj vedeli o tem, da je vodstvo krščanskih socialistov s Kocbekom na čelu, z vodstvom slovenske komunistične partije, podpisal Dolomitsko izjavo, da vodenje Nob-ja oz. revolucije, brezpogojno prepušča v celoti partiji, zaradi česar so se zgodile strašne posledice, ki jih še ni konec?
»Ne, zares strašno, saj odkrivajo vse povsod same grobove!«
Italijanska zasedba teh krajev, po prvi svetovni vojni in delno med drugo svetovno vojno, je prinesla takojšnje sistematično uničevanje slovenske kulture, prepoved javne besede… Kako presojate današnjo odsotnost domovinske vzgoje v šolah, marsikje tudi v družinah?
»Žalostno, tega nisem pričakovala. Sama skušam neposredno opozoriti, prositi naj ta in oni, le tuj, napis na javnih zgradbah podjetij opremi še s slovenskim. Žal, celo po dveh letih, ni nikakršnega odziva. Ne opažam, da bi za zakonitost skrbela javna uprava, ki je za te stvari postavljena.«
Izobražena mladina se iz Bovškega izseljuje sproti. Za svoja prizadevanja ohranjanja bovške zapuščine, identitete… ste prejeli občinsko priznanje. Kaj jim svetujete?
»Na svoj kraj navezati čim več družabnega življenja, povezanega s kulturo, izobraževanjem… Vsak naj ima svojega ”konjička“. Mnogi, že sedaj, prinašajo domov pomembne pokale. Prav tako je važno skupinsko ali družinsko združevanje znanja in sredstev pri začetni poslovni dejavnosti.«