Fedja Klavora, arhitekt in avtor več knjig z zgodovinsko tematiko, je konec preteklega leta svojemu knjižnemu opusu dodal novo publikacijo o rodbini Huberjev, ki je skozi štiri rodove krojila dogajanje na Bovškem. Knjigo Zdravnik Edvard Huber s podnaslovom Huberji v Bovcu od l. 1800 do 1947 je v zadnjih mesecih predstavil tudi javnosti na predstavitvah v Zgornjem Posočju.
Domicijan Huber iz stare in eminentne južnotirolske in kasneje koroške družine, ki je bila že v 18. stol. lastnik gradu in fužin v Beli peči, se je okoli l. 1800 priselil v Bovec in postal župan. Moška potomca sta se poročila z Bovčankama. Franc, že četrtič poročen s Frančiško Fabiani, je osnoval ugledno bovško vejo, Ferdinand pa vplivno tržaško vejo s sodniki v Krminu, Gorici in Trstu. V gospodarsko težkih časih za Bovško sta pred sredo 19. stol. skušala izboljšati življenje z uvajanjem sadjarstva in nato s sprva obetavno rejo kokonov sviloprejke. Povezana s podjetnimi gospodarji so na Bovškem v nekaj letih posadili 6500 murv. Sodelovala sta tudi pri narodnostnem buditeljstvu v dotlej bolj nemško govorečem Bovcu. Francev sin Domicijan je bil lastnik znane bovške gostilne s hotelom in med najbogatejšimi v Soški dolini. Ostal pa je brez potomcev in tik pred prvo vojno je vse premoženje prodal, a z vojno tudi izgubil. Postal je siromak, odvisen od oskrbe nečaka dr. Huberja in na koncu le še pomoči občine. Bovška veja Huberjev je bila z njegovo smrtjo po drugi vojni prekinjena in za njimi ni niti sledi nagrobnika na pokopališču.
Knjiga je osredotočena na zdravnika Edvarda Huberja (1880–1963) iz tržaške veje. S 25 leti je postal najmlajši zdravnik v AO monarhiji. Po 5 letih specializacij na Dunaju in Dresdnu je delal v tržaški bolnici nato pa kot vojaški ladijski zdravnik na Mediteranu. V I. svet. vojni je bil vodja higienikov na Soški fronti in v prvih linijah v najhujših spopadih na Pico Pal in na Mengorah. Pred pre- fronte je pred Kršovcem tik za bojno linijo osnoval svojo zaledno bolnišnico. Nato je sledil prodoru in do konca vojne po bolnicah zdravil bolne in ranjene ne glede na stan in narodnost. Po vojni so ga italijanske oblasti zaradi porekla in preteklosti sumnjičavo preverjale in v tržaško bolnico ni bil sprejet. S privatno prakso se je komaj preživljal do leta 1922, ko je postal vsestranski zdravnik in sanitarni nadzornik v bovških občinah. Čeprav je bil plačevan iz javnih sredstev, ni nikoli postal član fašistične stranke. Sredi tridesetih let je v Bovcu zgradil sanatorij za pljučne bolezni sredi kultiviranega parka.
Tudi med drugo vojno se je izjemno cenjeni dr. Huber izkazal zaupanja vreden, saj je imel dostop celo v partizanske bolnišnice, verjetno v soglasju z bovškim hauptmanom Vogrinom.
Marca 1945 je pred odhodom zaveznikov na zahtevo žene optiral za Italijo in postal zdravnik v Naborjetu. Povojne oblasti so ga obdolžile pobega in mu po večletnih postopkih zaplenile vse premoženje. Hči Detti je umrla mlada, sin Heimo pa se je ponesrečil v gorah. Dr. Huber je pokopan ob očetu in dedu v Trstu, starejši Bovčani pa ga še danes dobro pomnijo.
V knjižici je kratko zabeležen tudi njegov povojni naslednik Vladimir Krušič (1916-1986), prav tako vsestranski in hvaljen zdravnik. (P. U.)
