Fritz je imel Kanalsko dolino v srcu_Fritz con la Valcanale nel cuore

Grande cordoglio per la scomparsa di un amico della cultura della Valcanale, che ha cercato in molti modi di sostenere, soprattutto impegnandosi tra i giovani. Martedì, 7 novembre, è mancato Federico Meizinger, che in tutta la zona dei tre confini era conosciuto come Fritz.

Ferroviere in pensione, da molto tempo ormai lottava contro una grave malattia. Fin da giovane una delle sue passioni era stata la musica, sia attraverso il canto sia attraverso il suono degli strumenti. Non per niente circa vent’anni fa è stato tra i promotori della nascita del Gruppo bandistico della Valcanale, che ha sfornato e continua a sfornare talenti che si fanno conoscere ben al di là dei confini della valle, e anche dell’ottetto Mangart. Del Gruppo bandistico della Valcanale, dove ha collaborato come basso-tubista e mazziere, è stato anche presidente.

Meizinger ha anche regolarmente coltivato il canto, sia nel coro parrocchiale del paese che in altre formazioni corali o in forma spontanea nelle ricorrenze di comunità. Nel sentirlo cantava s’intuiva subito come gli si aprisse il cuore.

Anche se aveva trascorso l’infanzia in Austria, tornato a Ugovizza non aveva perso tempo nel recuperare le radici paesane, anche attraverso il locale dialetto sloveno. Non era solo un fiero ugovizzano, ma anche espressione della cultura della Valcanale nel suo complesso. Parlava, infatti, tedesco, sloveno e anche un po’ di friulano, oltre all’italiano. Tutto questo trovava riscontro anche nel repertorio dei canti che conosceva.

Era un grande estimatore della natura e della locale tradizione di gestione del patrimonio naturale, nell’ambito della quale in Valcanale giocano un ruolo chiave i diritti di servitù risalenti al periodo asburgico. Teneva anche alla tradizione religiosa del paese, che in Valcanale trova espressione nell’inculturazione della fede nelle lingue locali. Non va dimenticato, infatti, che ogni comunità della Valcanale ha una propria lingua della tradizione religiosa – a seconda del paese, lo sloveno o il tedesco. Anche rispetto ai diritti di servitù e alla tradizione religiosa sperava di potere trasmettere il più possibile alle giovani generazioni. (l. l.)

Zelo prizadeta je slovenska skupnost v Kanalski dolini kot veliko Kanalčanov na splošno, saj jih je v torek, 7. novembra, Federico Meizinger zapustil za vedno. Imel je 69 let. Pred upokojitvijo je delal kot železničar in se je že precej let spopadel z boleznijo. V Kanalski dolini in na širšem območju ob tromeji so ga cenili, saj je gojil tako petje v več jezikih kot inštrumentalno glasbo. Pred več kot dvajsetimi leti je tudi zato bil med pobudniki in ustanovitelji Pihalne godbe Kanalska dolina, ki vse do danes vzgaja krajevne glasbene talente, in okteta Mangart. Pihalni godbi Kanalska dolina, v kateri je pogosto nastopil kot tubist, je v preteklosti tudi predsedoval. Meizinger je tudi nenehno gojil petje, tako v okviru Cerkvenega pevskega zbora Ukve kot v okviru drugih pevskih sestav ali samo spontano, ob raznih prilikah v okviru ukovškega prazničnega leta. Petje mu je bilo prav pri srcu. Četudi je otroštvo preživel v Avstriji, je po povratku v Ukve spet usvajal vaške korenine, tudi preko ukovškega slovenskega narečja. Ni bil le klen Ukljan, je tudi nekako poosebljal kulturo Kanalske doline na splošno. Govoril je slovensko, nemško in tudi malo furlanščine, seveda poleg italijanščine. Seveda je to prišlo do izraza tudi v njegovem petju. Zelo je ljubil je naravo in trbiški gozd in prav zato je zagovarjal dosledno izvajanje služnostnih pravic. Velik pomen je zanj imelo tudi ukovško versko izročilo. Vsaka skupnost ima v Kanalski dolini jezik tradicje, ki zaznamuje izražanje katoliške vere in življenje v cerkvi. V nekaterih vaseh Kanalske doline je to nemščina, v drugih slovenščina. V Ukvah, kot v Žabnicah in Ovčji vasi, je to slovenščina. V zadnjih letih se je Meizinger malo oddaljil od cerkve, saj je videl, kako so nadrejeni po smrti gospoda Gariupa in odhodu patra Jana Cvetka leta 2019 postopoma olajšali omejitev rabe slovenščine brez konkretnih razlogov. Vse to je za Meizingerja bilo veliko bogastvo, ki ga je bilo potrebno prenašati na mlajše rodove. Pogreb v spomin na Federica je bil v četrtek, 9. novembra.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp