Dozorela je duhovna pomlad_È l’ora di una primavera spirituale

Vmladih lietih, kadar smo se v semenišču parpravljali na Post, nam se je zdielo, de gremo v puščavo, kjer pa ni samuo pieska an skal, ampak se ne parkaže sonce an je vse tamneno an skor obupno. Zatuo smo ne rade volje šli pruoti telemu cajtu s troštam, de pride preca h koncu an nam varne nazaj svetlobo an veselje zivljenja.

Tele dni, kàr se peljem do Marije Device v Dreki, videm, de so se že parkazale piskuline an tudi vijolice kukajo izpod perja an pravejo, de se pomlad bliža. Tudi kajšna snica se je že upala pozvizgati an oznanjati po svojim, de so se dnevi zdujšali. Za glih reči, bi bili buj veseli, če bi imieli pravo zimo. Primimo pa, kar nam je dano.

Ankrat sam brau prù za postni cajt, de je tele cajt za duhovno pomlad, de se naše kristjansko življenje prenovi an pokaže v tisti liepi farbi, ki razveseli dušico an teluo. Zatuo moremo zaries pustiti zad za nam’ tiste žalostne podobe, ki so nam jih kazale tele cajt, ku cajt joka, žalosti, tarplenja. Tuole na manjka nikoli, ampak žalost nie vsebina Evangelija, zak’ sama besieda je proti temu. Muoramo samuo zastopiti, de tala duhovna pomlad ni niek’ površnega, ki pade ku daž z magli. Zaslužiti jo muoramo na kajšno vižo, zak’ bomo samuo takuo čuli, de je kjek našega.

Vie se, de je Božij dar, a ga muoramo tudi sparjeti, če ne ostane nad oblaki an na zmoče naše zemlje, de bo porodila dobre an lepe sadove.

Potlé, ki smo se odpočili od truda telega kratkega pusta, moremo začeti z dobro voljo, de očedimo njive an senožeta našega duhovnega življenja, de nam bojo spet porodile, kar nam je Bozij dar že dau, priet ku smo ga vprašali.

Če reči puojdejo takuo naprí, se bomo zaries veselili telega Posta an pridemo do Velike nočì zaries ku novi ljudje. In tuo v naših družinah, vaseh, farah an tudi v javnem življenju. Zak’ kristjan na more živieti zapart v svoji hiši. Dajmo tako našemu svetu upanje novega, liepega an vriednega življenja.

Marino Qualizza