Čela, Marianna in babica v pesmih_Cialla, Marianna e la nonna in versi

Pri založbi Mladika v Trstu je konec novembra lani izšla prisrčna in zanimiva pesniška zbirka Čedajke Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole.

Avtorica nam že v uvodu polaga na srce svojo osnovno misel: v skoraj neprehodnih dolinah med Italijo in Slovenijo » so generacije druga za drugo izgubljale besede svoje slovenske skupnosti, živeče v Italiji … vasi so počasi mrknile, izginile, velikokrat za vedno … ostajajo pa babičine besede, ki so se ohranile, čeprav hlapljive, premešane, lebdeče in z zelo omejeno uporabo … « Tako se poda po sledovih babičine jezikovne dediščine, kar v njej deluje kot primarna sila. Ta sila jo najprej pošlje v slovensko prestolnico Ljubljano, ker v njej gori želja, da bi se navzela svojega izvornega jezika in se vanj poglobila. Ista sila deluje tudi kot navdih za izdelane verze, ki nam jih ponuja v svoji elegantno opremljeni (grafično jo je oblikoval Danilo Pahor) prvi pesniški zbirki.

Pesniška beseda se v obeh jezikih – slovenskem in italijanskem – pretaka po petih vsebinskih razdelkih, ki si sledijo kot Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. V Meji nas pritegne naslov Zamejci. » Takšni smo« skomigneš z rameni / »kakšni« še enkrat vprašam E /»takšni!« – ali verzi – samo hudournik / bi nam lahko bil za mejo.Odhodu, drage babice, ki je za vedno odšla, nas pritegnejo verzi – Noben jezik / mi ne zadostuje / zdaj / da bi te obiskala / v tej nesmiselni tišini /iz katere bi / ob prvem hrupu / rada pobegnila / od vseh / meja / na svetu / je ta / najtežja. V intimnosti pesniške besede pesmi Ta večer iz razdelka Medve nam podoživimo Mariannino nostalgijo Kaj bi dala nocoj / da bi še enkrat / zaslišala / tvoj / “buoh pomaj” / ki je odganjal melanholijo /in tvoj “oj jej” / ki je vse postavil / v red. Otožno ganljivo preberemo Intermezzo ko si govorila / sem te poslušala / zdaj, ko jaz govorim / tebe ni. Prav tako seže globoko Manjkanje ali v italijanščini Mancanza. Senza queste parole »fiore« non sarebbe »cvet« / ci sarebbe stata una »lingua« / ma non un »jezik« / e non avrei saputo che / »noi« siamo »mi«.

V zadnjem razdelku naj med ostalimi očarljivimi verzi omenimo pesem, ki že v svojem naslovu Jezik v krvi nosi bistvo navdiha in gibala jezikovne dediščine Marianne – nonine Marjance. Jezik v krvi: ni iz imen / pridevnikov / glagolov / vejic / pik / jezik v krvi / ampak iz kisika / vodika / ogljika / dušika / in fosforja.

Ta bežni utrinek iz dvojezične pesniške zbirke Marianne Deganutti nikakor ne more razkriti vsega, kar je pesnica glede korenin lastne identitete odkrila v najdenih besedah svoje slovenske babice in kar sami lahko odkrivamo s pozornim branjem. Kot da bi v rokah imeli dragoceno čašo žlahtnega vina moramo te verze počasi vsrkavati vase in jih uživati. Upamo, da bomo kdaj lahko prebrali tudi pripoved, ki opisuje njeno jezikovno »full immersion« v Ljubljani. (Jelka Daneu Cvelbar)

A fine novembre la casa editrice «Mladika» di Trieste/Trst ha pubblicato un’interessante raccolta di poesie di Marianna Deganutti, dal titolo «Moj jezik v tvojih besedah/La mia lingua nelle tue parole». L’autrice è originaria di Cialla/Čela, una frazione della zona montana di Prepotto che oggigiorno fa parte della zona mistilingue in cui si parlano italiano, sloveno e friulano, ma che fino a non tanto tempo fa era un paese tradizionalmente di lingua slovena. Basta andare a sbirciare negli archivi legati alla chiesa, per rendersi subito conto di come un tempo lo sloveno locale fosse lingua della vita religiosa accanto al latino e lingua del catechismo. Non c’è di che meravigliarsi, visto che al tempo era quella la lingua parlata dalla popolazione.

Già in introduzione l’autrice presenta il proprio pensiero di base. Nelle vallate quasi inaccessibili tra Italia e Slovenia, generazioni intere hanno perso, una dopo l’altra, le parole della comunità slovena italiana. Con loro sono scomparsi paesi interi, ma restano le parole della nonna, che si sono conservate, sebbene annacquate e molto ridotte nell’uso. Marianna ha, quindi, scelto di seguire la strada che la riportava al patrimonio linguistico della nonna. Questo desiderio la ha condotta a Lubiana, per recuperare la lingua delle origini e immergervisi. Questa stessa forza è stata, poi, alla base dei suoi versi, che ci presenta nella sua prima raccolta, con grafica di Danilo Pahor.

Le parole della poetessa si sviluppano, in italiano e sloveno, in cinque sezioni tematiche, dal titolo Confine, Partenza, Noi due, Parole perdute e Parole ritrovate. Punta al profondo la poesia «Manjkanje» o, in italiano, «Mancanza». Senza queste parole »fiore« non sarebbe »cvet« / ci sarebbe stata una »lingua« / ma non un »jezik« / e non avrei saputo che / »noi« siamo »mi«.

La raccolta bilingue di poesie di Marianna Deganutti non può certo, comunque, svelarci tutto quello che la poetessa ha scoperto sulle proprie radici attraverso le parole ritrovate della nonna. Molto possiamo, però, scoprirlo anche noi, leggendo il volume con attenzione.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp