Božje kraljestvo_je z nami

Paršu je adventni čas, ki nas spominja, de je Božje kraljestvo z nami in med nami. Za glih reči, advent pomeni, de Buog parhaja k nam in de smo vsi poklicani, de ga sprimemo zvestuo in veselo. A tuole parčakovanje niema vič tarkaj smisla, čeprav na mislimo na konac sveta, kadar bo Kristus paršu k nam na nebu z veliko močjo in slavo. Tuole je za druge čase, zdaj pa muoramo skarbieti, de bi se uresničilo v našim življenju, kar beremo v začetku evangelija svetega Marka: Božje kraljestvo se je parbližalo, spreobarnite se in vierte evangeliju.

Vse tuole se je že zgodilo. Zatuo donas na čakamo vič, de pride Kristus, a muoramo skarbieti, de ga lepuo sprejmemo in de spreobarnemo naše življenje. Sparjeti Boga v Kristusu je zaries spreobarniti in prenoviti naše zivljenje, zaki je Kristus novuost, ki nam jo je dau sam Bog. De pa se na bomo zadovoljili samuo besied, je trieba, de se kaj novega pokaže v konkretnem življenju, če ne vse ostane v luhtu in nič se na vide na zemlji.

Parčakujemo nove rečì na duši in na telesu, de na bomo slišali še naprì tiste kritike, ki nas obdužujejo, de znamo skarbieti samuo za nevidne rečì in na pomagamo, de bi rešili tiste težave, ki težé življenje vsieh ljudì. Božje kraljestvo, se pravi Kristus, ki hode z nami po poti življenja, je pomuoč za dušo in teluo. Takuo, de tisti, ki vierjejo v Boga, gledajo zbuoj-šati svoje življenje, obudé viero, na zapusté stazè, ki peje v cierku in na zaprejo svojih vrat tistim, ki so v stiski. Za vse tuole skarbi Karitas, ki je v vsaki fari, kot resna pomuoč ljudem v težavah in kot znamunje božje previdnosti, ki diela skuoze naše dobro sarce.

A tisti, ki vierjejo v Boga, skarbé tudi za svojo deželo. Ankrat sam brau, de nieki modrijan v Južni Italiji je obžalovau revno stanje tiste dežele in gredé je pravu: »Vidita, kuo so prazne nase goré, kuo se sujejo naši hribi. Ovce in koze so vse popasle, a nobedan nie vsadiu nazaj dreves takuo, de je vse golo. Zakaj pa tuole? Zak’ tle nie vič prave viere, ki ti pomaga skarbieti za tvojo deželo, za tvoje puoje, za tuoje senožeta. Tisti, ki vierjejo v Boga, sadé tudi drevesa, varjejo gore, čedijo patoke. Pomagajo se živieti, zak’ jim viera daje tolo muoč.

Tuole vaja tudi za nas. Sprejeti Kristusa in viervati v Boga pomeni skarbieti tudi za našo življenje in si pomagati adan drugemu. Par nas skarb na gre samuo za gore ampak tudi za kulturo, za jezik, de ohranemo, kar daje lepoto našemu življenju v cierkvi, doma v družini in zuna v vsieh vaseh, de spet zazvonì glas življenja. Tuole je glas Božiča.

 

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp