Beneški planinci osvojili goro Kilimandžaro in spoznali nou sviet

 
 
Zastava Planinske družine Benečije plapola na varhu Kilimandžára, ki je najvišja gora v Afriki. V sriedo 28. luja so predsednik Gianpaolo Della Dora, Germano Cendou, Alvaro Zantovino in Flavia Bordon stopili na vark Uhuru Peak, ki je 5895 metru vesoko nad muorjan. V odpravi so bli še trije slovenski planinci s Taržaškega in Goriškega.
»Tela izkušnja, tela esperienca je bla zlo liepa, zaki smo spoznali 'an nou sviet, ki smo ga do sada videli samuo po televiziji. Jest sam biu že priet s Planinsko družino tudi v Južnji Ameriki, ki je vič al' manj podobna Evropi, a sada sam doživeu Afriko. Popunama drugač sviet je«, pravi Germano Cendou od Mašere, v sauonskim kamunu.
Opisajte nam odpravo na Kilimandžaro.
»Šli smo na pot 23. luja. Z avionam iz Benetk do Istambula in od tam do Nairobija, ki je glavno miesto Kenije. Pejali so nas v Tanzanijo do vznuožja Kilimandžara. Dol so nas čakali domači vodiči, domače guide.«
Tela gora sevieda nie ku naše.
»Posebna je. Začeli smo hoditi na 1800 metru vesoko nad muorjan v džungli, ki je bla do 2700 metru. Čudvali smo se, zaki par nas takuo vesoko je samuo kaman. Pomislita na Krn, Kanin al' na Triglav. Dol je bla host z vesokimi drevesi in vsake sorte žvine.«
Al' so bli tudi levi, leoni?
»Gor vesoko jih nie bluo. Čakali so nas dol za krajam. Vidli smo jih, kàr smo se varnili iz gore.«
Al' je bluo težkuo priti na varh?
»Naši vodiči so nam poviedali, de je trieba hoditi počaso, počaso. 'Pola, pola', so pravli po njih šprahi. Hoditi počaso in piti malo in pogostu. Tudi jesti je bluo trieba malo in počaso. Teli nasveti so nam zaries zlo pomali. Začeli smo hoditi, kakor sam poviedu, 1800 metru vesoko. Vstavli smo se na 2700 metru in prespali. Drug dan smo šli do 3700 metru in se vstavli dva dni, de bi se aklimatizirali. Potle smo šli do 4700 metru. Nie bluo vič džungle a samuo kaman in piesak. Pot je bla zaries težka. Nomalo smo pospali, a že pred pounočjo smo šli pruoti varhu po tami. Luči smo mieli na glavi. Mraz je biu. Lepuo smo bli obliečeni z rokavici na rokah in kapo na glavi. Počaso, štopinjo za štopinjo, smo paršli na varh Uhuru Peak, 5895 metru vesoko nad muorjam, ob 5 in 20 minut. Zaries lepuo je bluo.«
Zaki sta prehodili zadnji kos ponoči?
»De bi paršli na varh ob zori in vživali čudovito panoramo, priet ku se zberejo magle, ki so potle cieu dan.«
Al sta ušafali snieg?
»Kjer smo hodili, ga nie bluo. Upeštano je bluo, zaki hodi gor puno planincu. Na Kilimadžaro vsake lieto gleda priti 15 tavžint ljudi. Varh jih doseže kajšnjih 6 tavžint. Snieg je biu par kraju in so se videli tudi ledeniki.«
Kakuo je pa na varhu, saj je Kilimandžaro ognjenik, vulkan?
»Jame niesmo videli. Mimo nje smo šli, ki je bla šele tama. Kàr smo se vračali pa smo bli takuo trudni, de niesmo uagali narditi še 'an kos poti.«
Utrujeni sta bli. A se je splačalo?
»Sigurno! Kàr se je nardiu dan, se je videlo dol zdol in deleč okuole. Taka panorama, de osupneš, de ostaneš brez sape.«
Kuo se je rodila ideja o odpravi Planinske družine Benečije v Afriko?
»Vaske dvie, tri lieta pomislimo napraviti niek posebnega. Odprave so ble dvie al' tri lieta odtuod na Elbrus v Rusiji in priet na Aconcaguo v Argentini. Lietos je na varsto paršla narbuj vesoka gora v Afriki.«
Dol pa sta videli, kakor si poviedu, 'an novi sviet.
»Kilimandžaro je zlo liep brieg, a nie te prava Afrika. Puno turizma je in tuole se pozna. Te pravo Afriko smo videli dol za krajam. Kjer žive ljudje. Popunama drugač je kakor par nas. Zlo vbuogi so a se gledajo rešiti. Na obrazu jim se pozna, de so kuražni. Gledajo se napraviti buojše življenje nomalo s kmetijo in nomalo s turižmam. Pomagajo se drug drugemu. Mizerija je zaries velika. Nekateri namest čarjeuju imajo na nogah parvezane kopertone od pnevnatiku…«
Ampa imajo nasmieh na obrazu…
»Naviem, al' so buj veseli ku mi. Sigurno je pa, de so kuražni in imajo dobro vojo zbuojšati svoje življenje. Kar par nas vičkrat manjka.«