Beatifikacija Lojzeta Grozdeta

 
 
V soboto, 27. marca 2010, je sveti oče Benedikt XVI. v posebno avdienco sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, nadškofa msgr. Angela Amata Sdb in odobril objavo o priznanju mučeništva Božjega služabnika Alojzija Grozdeta.
Škofijski postopek za beatifikacijo Lojzeta Grozdeta se je pričel leta 1992 in je bil uspešno sklenjen leta 2003, ko je bila vsa zbrana dokumentacija za t. i. »Positio«, ki govori o mučeniški smrti. Kongregacija za zadeve svetnikov v Rimu je preučila življenjepis, spise in celotno zbrano gradivo na škofijskem postopku ter ugotovila pravilnost in znanstvenost dokazov. Na podlagi tega je izdala dovoljenje, da se Lojzeta Grozdeta povzdigne na čast oltarja. Iz dokazov je nedvoumno razvidno, da je umrl zaradi sovraštva do katoliške vere (in odium fidei).
Krajevna Cerkev v Sloveniji želi predstaviti Grozdetov lik kot zgled krščanskega življenja, ki premore zvestobo Kristusu tudi v najtežjih okoliščinah.
Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem.
Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije.
Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Zaprosil je za potno dovolilnico. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga prekinjena. Sklenil je oditi do Mirne peš. Med potjo je prisedel na nek voz. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Odvedli so ga v bližnjo gostilno in ga naprej zasliševali. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali in preganjali. Med ljudmi se je potem kmalu razneslo govorjenje o krutosti novoletnega praznovanja partizanske brigade, ki je zasedla Mirno.
Dne 23. februarja 1943 se je delno razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili na Mirni. Šolarji so nabirali v gozdu zvončke in našli njegovo truplo. Na truplu so bili sledovi strašnega mučenja, truplo pa je bilo nestrohnjeno.
Njegovo truplo so pripeljali v sosednji Šentrupert, kjer je komisija naredila zapisnik. Grozdetovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Šentrupertu, saj ga zaradi razmer tistih dni ni bilo mogoče peljati v domačo župnijo Tržišče.