Lietošnji Vahti imajo nieki posebnega, zak’ padejo na drugi diel strupene kuge, ki nas maltra že od febrarja. Tekrat smo ostali vsi zaparti do polovice maja an smo se potlé počaso nazaj odparli življenju. Še previč, zak’ smo poliete zgubili vsako skarb za zdravje. Narvič je vajala zabava, naj na muorju, naj na ponočnih norčevanjih. Nekateri ljudje pa so jokali brez tolažbe, zak’ so zgubili tarkaj žlahte, starše, parjatelje an, kar je še hujš, jim nieso mogli pomagati, še videti ne an jim dati zadnji pozdrav za večnost. Souze an žalost brez tolažbe. V telim hudem položaju so nekateri začeli premišljevati o koncu življenja, o smarti an o večnem življenju, ki nas čaka, če smo ohranili še ‘no malo viere. Za glih reči, je kajšan obžalovau, de so višji cerkveni zastopniki, začensi od škofu, mučali vas cajt an nieso dost pomagali ljudem, de se na bojo čutili zapuščeni. Seviede ne vsi. Pa je bluo trieba vzdigniti glas an jasno oznanjevati resnice naše viere, ki dajejo muoč an upanje. Dozoreu je nazaj cajt, de bomo tuole spet ponovili an de praznik Vsieh svetniku an Spomin viernih duš zbudì v nas viero v večno življenje, tuo je v Boga, ki je naše resnično življenje, v telim svietu an posebno v Božjem svietu. Obuditi tolo viero na pomeni, de se zapremo v cierkva an de bomo molili nuoč an dan, brez nič druzega dielati. Naspruotno! Tala viera nam dá pravo modruost, de bomo znali živieti življenje, ki bo vriedno človieka an Boga. Na vierjemo zastonj, de je Buog stvarnik nebes an zemlje an de je tala ta parva naša hiša, v kateri napravimo dobro an pametno potovanje do Božjega sveta. Pokazalo se je vsiem ljudem, ki jih peje Božja modruost, de vierni ljudje znajo varvati našo hišo – Zemljo, lievš ku tisti, ki na vierjejo, ali pa vierjejo samuo za svoj nuc, takuo de so že napravili veliko škodo naši skupni domovini. Parpravjati se za večno življenje pomeni, de bomo znali ohraniti tudi tolo življenje za se an za bližnjega, takuo de Vahti postanejo za nas šuola modruosti, zastopnosti, spoštovanja, pravice an ljubezni. Tele so stare resnice, a nieso še zastariele. Še vič: vprašajo na vso silo, de jih bomo spoštovali an uresničevali vsaki dan življenja. Vsi svetniki an vierne duše so za nas žive priče, de, kar vierjemo, nie loviti magle, ampa je zidati na tardo skalo, de našega diela na ponese proč vodà. Nazadnjo nam viera v večno življenje dá upanje an muoč v vsieh težavah, ki na manjkajo, takuo ki videmo. Pa na morejo preomagati Božjo muoč, ki je vedno z nami an ki na njo vedno an iskreno zaupamo. (Marino Qualizza)
L’editoriale dell’edizione del 31 ottobre del quindicinale Dom è dedicato alle ricorrenze di inizio novembre, che in Benecia vengono chiamate “Vahti”. «È necessario far sentire la nostra voce e annunciare chiaramente le verità della nostra fede, che danno forza e speranza. La solennità di Tutti i santi e la commemorazione dei fedeli defunti susciti in noi la fede nella vita eterna, cioè in Dio, vhe è la nostra vera vita in questo e soprattutto nell’altro mondo. Rinnovare questa fede non significa chiudersi in chiesa e pregare notte e giorno, senza far altro. È il contrario. Questa fede ci dà la vera saggezza per farci vivere una vita degna dell’uomo e di Dio», sottolinea il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza.
