Pridi molit, o kristjan!_Vieni a pregare, cristiano!

Nieman velikih spominu o Postu v mladih lietah; narvič o zadnjih dni Pusta. Kar mi je buj ostalo, je bluo petje Miserere ob sriedah v cerkvi na Zariščah v Miersi an Križova pot par Svetin Lienarte ob petkah. Tela druga pobožnost je bla veselje za nas, zak’ smo se mogli lovit okuole cierkve an potlé, potni, služiti par andohti. Tuo je bluo vse.

Kàr pa san vstopu v semenišče, so se stvari poslabšale, zak’ smo mimo šuole imieli duge andohti an na žalostan način, sa’ so nam pravli, de je bla potrieba se spokoriti. Tuole smo zastopili buj pozno, kadar smo odrasli an smo zakurili kjek za plačati pred Buogam.

Za glih reči, nieman liepih spominu nekdanjega Posta, vse nasprotno od donašnjih dni, kadar nam je pomien Posta predstavljen na buj parljubno vižo. Ries je, de se muoramo spokoriti, tuole pa je Božji dar, ne štrafinga an groza. An kadar san parvi prebrau, de je postni cajt duhovna pomlad, ki vse oživi, sam oživeu tudi jest. An takuo je v resnici. Post je obnovitev našega življenja an nadaljevanje v dobrih dielah.

Še adna stvar mi je bla zlò težka v mladih lietah: molitev.

Kadar so mi pravli, de je p. Arkangel, do lieta 1953 dugolietni manih spovednik na Stari Gori, molu vas cajt, kàr smo mi otroci vič ku ‘no uro gledali kino (činema), je bla za nas mladoletnike velika čuda. Samuo zmoliti ‘an Očenaš zvičer je bluo že veliko dielo. Morebiti tudi zatuo, ki so nam par spuovedi dajali za pokuoro kajšno molitev, takuo de je molitev postala pokuora. Pa na more biti takuo, če se zaviedamo, de molitev je kjek živega, ku kadar guormo med nami an se veselo pravimo, kaj liepega se je zgodilo, včasih tudi nadluožnega.

Prù takuo je tudi z Buogam.

Njemu v molitvi povemo, kaj nam se je zgodilo, kaj gre pametno po pot’, kaj smo zgrešili an od Njega vprašamo odpuščanje, pomuoč, mier an vesejè za nas an za naše bližnje.

Če pa pomislimo, de molitev ni samuo v besiedah, pa še vič v dejanju, v dielu, ki ga vsaki dan opravljamo, so reči se lievš.