Potriebna močna zveza v pomuoč gorskemu teritoriju

 
 
Kàr sam kupe z dekanam obiskavu Nediške doline in sam gledu majhane vasi razparšene po rebrah tistih gorà, so me paršle na pamet besiede preroka Ezekiela: »Odpelju jih bom izmed ljudstev, jih zbrau iz dežel in parpeju na njih zemljo. Pasu jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in pašnikih v deželi«. Takuo je videnski nadškof mons. Andrea Bruno Mazzocato napisu v pastoralnem pismu, ki ga je na prazniku Majnce, v nediejo 12. junja, v videnski stolnici izročiu duhovnikam in pastoralnim pomočnikam.
V pismu, ki nose naslov »Njega ljudstvo smo in ovce njega paše«, je mons. Mazzocato napravu nieko ‘bilanco’ o svojem dolgem potovanju v 600 postajah po veliki videnski nadškofiji, ki je postalo kot nieko ruomanje od cierkve do cierkve, kjer se je sreču in pogovarju s številnimi ljudmi in spoznu, kakuo se je kristjanska viera utelesila v zgodovino in kulturo telega teritorija. Nadškof se v pismu zahvaljuje dekanam, duhovnikam, diakonam in laikam, ki dielajo in skarbijo za daržat živo kristjansko viero in vodit tud majhane skupnosti razparšene po gorah.
Nadškof Mazzocato je v pismu pokazu vso njega skarb in žalost za demografsko stanje gorskega teritorija od Karnije do Kanalske doline in Nediških dolin. Tuo pomeni zgubo velikega vierskega premoženja, močnih navad, avtentične kulture, katerih so varuhinje tiste skupnosti. Pogosto se sprašujem, piše nadškof, če bi se dalo s pomočjo fantazije in ljubezni do tistih kraju izmisliti nove perspektive za gorski teritorij. Bojim se, de vsi bojo živieli slaviš, če pu teritorija bo praznega. Za rešit tele problem je potriebna močna zveza med vierskimi, političnimi, socialnimi in ekonomskimi močmi.
Nadškof Mazzocato zaključuje svoje pismo s pozdravam tudi v slovenskem jeziku: »Naj žegen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha varuje in podperja Vidensko cerkev, ki nadaljuje svojo pot v zgodovini pod varstvom in priprošnjo Device Marije in svetih zavetnikov Mohorja in Fortunata.«