Velikonočni čudež v naših dolinah

 
 
Vič ku adan me je uprašu pred Veliko nočjo, če tele praznik vaja tudi za nas Benečane, al' pa je navadna stvar, ki traja samuo 'an dan in potlè rečì gredo naprì ku po navadi in nič novega na pride na dan. Tuole je riesno vprašanje, zak' vsi imamo dužnuost se spraševati, al' je naša viera samuo liepa a stara navada al' pa novuost, ki se pokaže v naših dneh. Če se tudi naši ljudje zanimajo za tele reči, pride reč', de se zaviedajo, de viera muora pokazati v resnici kjek vidnega in konkretnega. Če ne vse je odlozeno za cajte, ki jih na bomo videli.
Odkar je začela naša kristjanska viera, od Velike nočì naprej, so vierni ljudje prepričani, de ima v sebe tajšno muoč, de prenovi tudi naše življenje. Ankrat smo mislili, de je tala prenova niek skritega an skrivnostnega, ki ga vsak doživ-lja v svojem sarcu. Tuole je ries, a nie zadost, zak' muoč naše viere, ki izhaja od Velike noči, se vide tudi v vsakdanjim življenju in ga nie težkuo videti tudi donas.
Če se človek odpre vieri, se takuo spremeni, de se, kar živi v svojem sarcu, pokaže zuna in postane dielo, ki ga opravljamo, kot sad notranje viere. Tuole se za našo Benečijo, ki je doživiela puno žalostnih cajtu in mračnih liet, kaže v dejanju in dejavnosti naših domačinu.
Parvi velikonočni čudež je, de smo šele ostali živi v Benečiji in de smo ohranili vsaj vsebino naše kulture in jezika. In potlè smo aršerili našo dejavnost tudi v kulturi. Nastavli smo dvojezično šuolo, oživieli pevske zbore in ljubezan do muzike. Niesmo zapustili cierkve, četudi so cajti težki in ne previč naklonjeni vieri.
Kajšan lakho porečè, de kar je bluo omenjeno, nie pruzaprù kristjansko, a samuo človieško. Na nieko vižo je ries, na drugo pa se na ujema s tisto vizijo, ki je že od samega začetka vozila kristjane po pravi poti. Tela vizija pravi, de vse, kar je za človieka vriednega, liepega, pravega, poštenega, vse tuole je božji dar, ki parhaja iz Nebes in ga kristjani štiejejo za sad in zaslugo Velike noči. Saj Velika nuoč diela tudi, kjer človek na misli in parnaša lepe saduove tudi, kjer človek nie vsadiu.
Zatuo mi se veselimo tistega, kar smo ohranili in se troštamo, de bomo znali obuditi še kjek vič, zak' so potriebe velike.
Samuo še adno željò muoremo predstaviti. Tuo je, de bojo naši te mladi znali spoštovati, četudi na nove viže, kar so liepega in hvalevriedenega podedovali od te starih, posebno tisto viero, ki je zazidala tudi naše cierkva in spremenila Benečijo v pomladanski vart. Naj se tuole ohrani vsaj okuole vasi. Naj host, ki je liepa, ostane v sienci in naj se na sončnim kraju pokažejo lepe in rožnate sanožeta.