80 let od smrti Sergeja Mašere_A 80 anni dalla morte di Mašera

Sergej Mašera

Sergej Mašera je bil slovenski oficir, častnik, poročnik bojne ladje in narodni heroj Jugoslavije. Njegova rodbina izhaja s Kobariške. Ožji sorodniki so bivali v Mašerovi, Žganovi hiši v Kobaridu, kjer je sedaj Kobariški muzej.

Sergej se je rodil 11. maja 1912 v Gorici, ko je bila še del Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni se je morala družina Mašera iz Gorice zaradi spremenjenih političnih razmer in političnega nazora Sergejevega očeta Franca Mašere preseliti na Koroško. Od tam so se preselili v Ljubljano, kjer je Sergej končal osnovno šolo in gimnazijo. Nato je šolanje nadaljeval na Pomorski vojaški akademiji v Dubrovniku.

Zanimanje za vojaške šole, predvsem za mornarico, je bilo med slovensko mladino takrat veliko, saj je vojaški poklic prinašal ugled, redno delo in plačo. Vojaško mornariško akademijo je Sergej končal z odliko leta 1932.

Častniško kariero je po končanem šolanju začel kot poročnik korvete. Privlačilo ga je topništvo, zato je opravil še topniški tečaj. Kot strokovnjaka za ladijske topove so ga nadrejeni poslali na Švedsko, kjer je sodeloval v komisiji za prevzem oborožitve za novi rušilec Beograd, na katerega je bil dodeljen po njegovem uradnem sprejemu v floto Kraljevine Jugoslavije. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bil kot topniški častnik premeščen na rušilec Zagreb, na katerem je dočakal začetek vojne.

Ob izbruhu vojne na jugoslovanskih tleh se je rušilec Zagreb nahajal v Boki Kotorski, ki je bila najpomembnejša pomorska baza Kraljevine Jugoslavije. V tistih dneh sta bila tam še rušilca Beograd in Dubrovnik. Med posadkami na ladjah je vladal nered, saj o poteku vojne mornarji niso imeli dovolj informacij.

Po razglasitvi fašistične Neodvisne države Hrvatske 10. aprila 1941 je veliko hrvaških častnikov in mornarjev z ladjami vred prestopilo na njeno stran. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske je kapitan rušilca Zagreb 17. aprila 1941 sklical posadko in jih seznanil z zahtevo, da morajo ladjo nepoškodovano predati italijanski vojski.

Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske, je posadka rušilca Zagreb v velikem neredu zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje, nekdanja sošolca Sergej Mašera in Milan Spasić.

Zavrnila sta večkratni poziv, da bi ladjo pravočasno zapustila. Da ladja ne bi prišla v roke italijanskih napadalcev, sta jo Sergej Mašera in Milan Spasić minirala in 17. aprila 1941 razstrelila v zalivu Boke Kotorske pri otoku Prevlaka. Skupaj z ladjo sta oba potonila na dno zaliva.

Spasićevo truplo je morje naplavilo. Svečano in z vojaškimi častmi so ga pokopali na pokopališču na Savini pri Hercegnovem. Poklonili so se mu tudi italijanski vojaki, ki so bili takrat že v Boki Kotorski.

Mašerovega trupla takrat niso našli. Zasluženi mir in pokoj je našel šele leta 1987. Pokop posmrtnih ostankov Sergeja Mašere je z najvišjimi vojaškimi častmi potekal 17. aprila 1987 na ljubljanskih Žalah. Dejanje Sergeja Mašere in Milana Spasića je močno odmevalo v zavezniškem in fašističnem taboru. Že leta 1942 so Angleži v vojašnici na Malti odkrili spominsko ploščo Mašeri in Spasiću. Leta 1968 je bil posnet jugoslovansko – francoski film Plamen na Jadranu, v Sloveniji pa dokumentarni film Zatišje pred nevihto.

Pomorski muzej v Piranu nosi ime Sergeja Mašere. Po Mašeri in Spasiću so poimenovani mnogi trgi in ulice v Sloveniji. Tudi v Kobaridu je ulica Sergeja Mašera. V Kotorju v Črni Gori se po Mašeri imenuje študentski dom, v Tivtu in v Puli sta spomenika, prav tako v Novi Gorici. Leta 2015 je Televizija Slovenija posnela film o Sergeju Mašeri. Kobariški muzej je leta 2011 pripravil začasno razstavo o Sergeju Mašeri, ki je kot otrok med počitnicami bival v Mašerovi hiši, kjer je sedaj muzej. Nadja Terčon je napisala knjigo Gorelo je morje, ki jo je leta 2017 izdal Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana. (Zdravko Likar)

Rušilec Zagreb/Il cacciatorpediniere Zagreb

L’ufficiale, capitano tenente di nave da guerra e eroe nazionale della Jugoslavia Sergej Mašera proveniva dalla zona di Kobarid. Alcuni suoi parenti stretti abitavano a casa Žganova a Kobarid, dove ora è allestito il Kobariški muzej.

Sergej nacque a Gorizia/Gorica l’11 maggio 1912, quando ancora faceva parte dell’Austria-Ungheria. Dopo la prima guerra mondiale, a causa dei mutamenti politici e perché il padre, Franc Mašera, era sorvegliato politico, la famiglia si trasferì in Koroška e poi a Ljubljana, dove Sergej terminò gli studi elementari e il ginnasio. Proseguì gli studi all’accademia di marina militare di Dubrovnik.

Distinguendosi, Sergej concluse il proprio percorso formativo nel 1932, e iniziò la carriera come capitano tenente di corvetta. Dopo che ebbe perfezionato le proprie conoscenze nel campo dell’artiglieria, fu mandato dai superiori in Svezia, in aiuto a una commissione di ritiro degli armamenti per il cacciatorpediniere Beograd, cui fu assegnato appena ammesso alla flotta del Regno di Jugoslavia. Poco prima dell scoppio della seconda guerra mondiale fu assegnato come ufficiale di artiglieria al cacciatorpedieniere Zagreb.

Allo scoppio della guerra in terra jugoslava il cacciatorpediniere Zagreb si trovava a Boka Kotorska (Bocche del Cattaro), la più importante base navale del Regno di Jugoslavia. Dopo la proclamazione dello Stato indipendente di Croazia, a orientamento fascista, il 10 aprile 1941 molti ufficiali e marinai croati, con le loro navi, passarono dalla sua parte.

A seguito della capitolazione dell’esercito jugoslavo, il 17 aprile 1941 il capitano del cacciatorpediniere Zagreb convocò l’equipaggio, mettendolo al corrente circa la richiesta di consegnare la nave, non danneggiata, all’esercito italiano.

L’equipaggio lasciò la nave in grande disordine; su essa rimasero solo i due capitani tenenti di nave da guerra, Sergej Mašera e Milan Spasić, che rifiutarono il ripetuto appello ad abbandonare la nave in tempo. Per non cedere la nave agli aggressori italiani,  Mašera e Spasić la minarono, facendola esplodere quel giorno stesso nel golfo di Boka Kotorska. Entrambi affondarono insieme alla nave.

Trovato a riva, il cadavere di Spasić fu sepolto con gli onori militari a Savina pri Hercegnovem. Gli resero omaggio anche i soldati italiani.

Il corpo di Mašera, invece, non fu trovato fino al 1987 e il 17 aprile di quell’anno fu sepolto coi massimi onori militari a Žale, presso Ljubljana.

In memoria di Mašera e Spasić, già nel 1942 gli inglesi scoprirono una targa in una caserma a Malta. Nel 1968 furono girati il film jugoslavo-francese «Plamen na Jadranu» (in italiano «Fiamma sull’Adriatico») e il documentario sloveno «Zatišje pred nevihto» («La quiete prima della tempesta»). Tra l’altro anche Televizija Slovenija, nel 2015, ha girato un film su Sergej Mašera.

Negli anni ai due capitani sono stati intitolati edifici, monumenti, vie e piazze nonché dedicate pubblicazioni e mostre. Anche Kobarid conta una via intitolata a Sergej Mašera.

Deli članek / Condividi l’articolo

Facebook
WhatsApp