Petindvejstega obrila lietos ciela Italija se zmisni na petinsedandesto oblietnico osvoboditve in konca druge svetovne vojske. Tisti dan lieta 1945 je nacionalni komitat za osvoboditeu CLN v zgornji Italiji proglasiu vstajo v vsieh teritorijah, ki so bli šele pod nazifašistično okupacijo. V naših krajah so angleške čete dolončno pregnale Niemce in njih italijanske kolaboracioniste-republikine 1. maja. Takuo se je zaprla duga vojska, ki je narpriet pejala se vojskovat in puno krat na smart puobe in može iz Benečije, Rezije in Kanalske doline na fronte v Afriki, Albaniji, Franciji, Jugoslaviji in Rusiji, kjer se je fašistični režim želeu polastit juških teritoriju, natuo je po kapitulacji Italije lieta 1943 paršla v domače kraje. Niemci in Mussolinijevi republikini so se tukli s partizani, ubivali in deportirali ljudi, bombardirali in žgali vasi. Pa je med Slovenci veselje za zmago nad nacifašisti hitro skopnielo. Saj je že 15. maja lazinski famoštar g. Anton Cuffolo napisu: »Mi, ki smo se borili, ki smo bli preganjani, lačni in zmieran v strahu, se na upamo na dan drugač ku z nizko glavo, tisti pa, ki so nas izdajali, ovadili, preganjali, sodelovali s sovražniki in ki bi muorali plačati račun in nositi posledice, se prešernajo, se hvalijo ku zmagovalci, se nam smejejo in nam trucajo. Zaveznikam, ki so zasedli vse naše vasice po dolini, smo pokusili se jim partožit, a tudi oni nas zaničujejo. Zanje smo dielali, tarpieli, jim pomagali, jih reševali. Sada … smo plačani!« »V parvih miescih po pardobitvi frajnosti – je arzluožu Giorgio Banchig v zgodovini Benečije – je bla velika zmešnjava in ex fašisti, ki so bli premagani, so hitro preobliekli čarno srajco in se vključili v italijanske pruotislovenske, nacionalistične ter parasudajške organizacije in od tam se le naprej zaganjal’ pruot domačim slovenskim duhovnikam in zaviednim Slovencam, ki so upali in dielali, de se v Benečijo varneta frajnost, demokracija in z njimi spoštovanje do slovenskega jezika, njega varnitev v cerkveno življenje in njega varstvo v civilnem življenju s strani italijanske daržave«. Narpriet so nastale hude napetosti, de bi postavili nove konfin med Italijo in Jugoslavijo. Za tuole je bla zadužena posebna komisija, v kateri so bli Amerikanci, Rusi, Francuzi in Angleži. Potlé, kàr je biu tel problem riešen, so začela mračna, tamava lieta preganjanja slovenskega jezika in kulture ter hude emigracije, ki je spraznila vasi in parpejala Benečijo in Rezijo na rob smarti. Nou trošt se je rodiu šele, kàr je padu komunizem, se je Jugoslavija arzdrobila, se je rodila samostojna Slovenija, ki je vstopila v skupno evropsko hišo in je padu prekleti konfin. Vse se je pa lietos obarnilo narobe zaradi pandemije koronavirusa Covid-19. Kaj naš čaka, na zna nobedan napoviedati. Sigurno, de bi se spet postavili na noge, bo potrieba puno dobre volje in zdrave pameti.
Il settantacinquesimo anniversario della fine della seconda guerra mondiale in Italia sarà ricordato il 25 aprile. Ma la Slavia nel 1945 cadde dalla panella nella brace. Scrive lo storico Giorgio Banchig: «Nelle Valli del Natisone il dopoguerra fu funestato da una profonda spaccatura della comunità dovuta a due questioni: la definizione dei confini e il riconoscimento della minoranza, questioni che avevano un’unica origine nella già allora pluridecennale lotta contro la lingua slovena e il tentativo di sradicarla dalle case e dalle chiese. Non fu tanto una contrapposizione tra destra e sinistra, tra ex fascisti ed ex partigiani, ma tra chi voleva ripristinare la millenaria prassi dell’uso dello sloveno nelle chiese, interrotta dal fascismo, e introdurlo nell’insegnamento scolastico e tra chi vi si opponeva paventando ad arte invasioni da parte della Jugoslavia, ma in effetti richiamandosi al programma del Giornale di Udine del 1866: “Questi slavi bisogna eliminarli” e alla repressione fascista».
